#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 27: Koča na Blegošu

Najpogostejše vprašanje pred odhodom na današnjo lokacijo je bilo, zakaj se vračamo proti Primorski, zakaj Črni Kal Razumem, da ne poznamo vsi tako dobro slovenije, da nismo imeli vsi geografije na maturi, ampak da ne pomislimo, da se v Sloveniji lahko dvem krajem reče enako. Samo dvema :D

Ob cesti srečujemo znake, ki opozarjajo na oteženo vračanje domov, saj bo cesta zaprta zaradi maratona Franje. Bolj kot to me po moje moti gnev facebook modrecev in drekačev, ki se bo zlival po nas v naslednjih dneh. Zakaj Franja v Ljubljani in zakaj je treba zapret cesto in zakaj se kolesari v pajkicah, če bi lahko v trenirki in to ravno danes, ko je njemu vstal in je hotel to pokazat zunaj pred bajto.

Parkirišče pod Blegošem je obetalo dober obisk, avtomobili so bili že parkirani eden za drugim daleč naprej od izhodišča in do začetka vzpenjanja je bilo še dobre pol ure. 

V tem trenutku pride še eskadrilja "štajercev" iz planinskega društva Ruše, ki so nam sicer že znani z nekaterih skupnih lokacij in so se danes odločili napasti Gorenjsko. 

Začnemo počasi v hrib, stečejo prve debate. Izvem, da skupinsko zbirajo žige v letošnji knjižici in imajo že več kot 15, ampak še ne bodo končali, časa je še kar nekaj, hočejo čimbolj napolnit knjižico. 

Vesčas po poti pobiram smeti. Vesel sem, da jih ni zelo veliko, ampak se vseeno najdejo. Ovitki od bonbonov, ki so dokaz, da otroci hodijo v hribe, pa prazne škatlice od aspirinov, očitno tudi ženske hodijo v hribe. Ne najdem pa pločevink od piva, zgleda so moški res bolj naravovarstveni, hehe. Kakorkoli ... Ne mečte smeti po tleh, ko hodite v hribe, raje poberite kako smet, če jo vidite, bodite boljši, ohranimo naravo lepo!

Pri razcepu, kjer ena pot vodi do koče in druga na vrh, se odločimo za vrh in kmalu smo gor, pred očmi se nam spet odpre prečudovit razgled.

Vzamemo si nekaj časa pred odhodom v dolino, malo za razglede,

 malo za vragolije.

Spoznam Mirto, s kateri sva že nekajkrat bila na skupnih dogodkih, pa se očitno nikoli nisva zares srečala, čeprav sem jaz že jedel palačinke, ki jih je pekla prav ona.  

Spustimo se proti koči in z Mirto padeva v debato o njenem pohajkovanju po gorah v Črni gori, o mojih naslednjih dobrodelnih projektih in o novi fundaciji, ki prihaja v kratkem.

Dule je že pripavil ozvočenje za današnji nastop. Najprej sem imel pomisleke nad izbiro lokacije, ampak sem potem pristal. Kasneje se je izkazalo za odlično izbiro.

Naenkrat imam med nogami Matjaža, mojega najmlajšega nečaka. “Mi smo pjsli.” Že dolgo ne govori tako, ampak jaz še kar tako slišim. Zraven je Matevž v Overjam majici, pravi da se pripravlja za pohod na Triglav v soboto.

Pogledam proti Blegošu in vidim celotno družino. Oče in mati, pa sestra z Robijem.

Seka je prilezla na hrib z operirano nogo, baje da se danes še lahko odpre. Ja in ... pa saj ima nekaj moje nore krvi ne :)

Vmes dobim sms od Gamsa, še vedno mojega edinega tekaškega trenerja, naj jih počakamo. Ne gre, preveč zamujajo, napadejo mojo ekipo na cesti pri spustu. Boštjan, Živa, David in Ajda, pa še dva mulca ... zaseda da te kap :)

 

Povabimo ljudi na naš značilni skok. Najprej so malo trdi, ampak ko vstanejo prvi, se premakne večina. Žal mi je za par otrok, ki bi radi, pa se očiju ne da vstat, ker se mu bo šnopc skisal al nekaj ... Ko se že postavimo, nam z druge strani, s srede spusta z vrha Blegoša maha skupina “Toti so naši,” reče predsednica in seveda smo jih počakali. Pa še eno skupino. Pa še en par. Nekaj mladincev za kvoto. 1X, 2x, 3x, 4x ... Bravo, gremo hitro nazaj na svoja sedišča in malo poplaknemo tale skok.

 

In že začnemo z nastopom. Dule je prvi, razloži, da se bomo zdaj smejali in pove ene 10 podatkov, od tega 9 narobe. Ni drame, itak vsi mislijo, da se heca. In potem, ko se zares heca, ne vejo, če se heca. In potem se smejimo. Najboljša šala gre mimo, kasneje ugotavljamo zakaj, ampak saj se vse ostale dobro primejo. Improvizacija mu gre odlično, vmes pa super vključi narejene šale.

Šumi nadaljuje s svojim mešanim setom.  Od mame do Žabija, batin in zgubljenih Slovenčkov, ker jih niso dobili. V naprej.

Tik pred nastopom dobim občutek, da se ničesar ne spomnim, da ne vem, kaj bom sploh govoril. Blackout. Vzamem blokec od Monike, ki sem ga popisal na enem nastopu v preteklosti in čeprav kasneje niti enkrat nisem pogledal vanj, se počutim malce bolje z njim in nastop steče. Pred veliko ljudmi dobre volje je užitek nastopati.

Po nastopu se še nekaj časa zadržim s familjo, ki je zasedla naše današnje zaoderje. Je treba pojest češnje in jagode in kolačke in vse kar so pritrogali iz doline.

Pred odhodom pa še podpisi in slikanje z novimi oboževalci. 

V dolino tečem sam. Po nekaj minutak dohitim moje in grem nekaj časa z njimi, potem jih zapustim in ujamem komike pri Jagi babi. Danes se Dule in Šumi peljeta z nama do Ljubljane, da lahko Monika ostane na Gorenjskem, midva pa sva tako ali tako že splanirala nedeljo in ponedeljkovo dopoldne. 

Maharaja ...

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com