#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 25: Mirna gora

Vsako jutro se začne skoraj enako, prebudim se in nočem iz spalne vreče, potem grem ven, pa zlezem spet nazaj. Prebudi se Boštjan na spodnji postelji in nekako se mi zdi, da se počuti podobno. V naslednjem trenutku je na štedilniku voda za čaj in kavo, počasi prihajava k sebi. Ob čaju še kosmiči s Selinšek jogurtom, potem umivanje zob, tokrat z vodo iz solarnega tuša. 

Premik v lokal, zapeljeva se do Semiča in spomnim se na naše vikend impro vaje z ekipo Ligenj Božo v centru paraplegikov in vse šale, ki so takrat nastale. Greva v smile in začnem pisat, Boštjan pa urejat fotografije. Še en črni čaj in še ena kava, naslednjih nekaj ur bova tukaj, ne veva še, da naju bo z ostalimi gosti lokala povezal naravni dogodek, praktično katastrofa.

Poslušava radio v lokalu in napovejo veliko nevarnost toče, največjo prav v okolici Črnomlja, gledava satelitsko sliko in vidiva, da je čisto blizu, ne rumena, ne rdeča, ampak vijolična gmota. V tistem trenutku začne deževat, nadaljuje se z drobno točo in potem s češnjami, orehi in vse do velikosti jajca. Lokalci začnejo bežat z vrta v notranjost in premikat avtomobile pod streho, midva samo zreva v najino ubogo Jaga babo, ki sameva pod brzostrelko z neba.

Ko poneha, se premakneva na današnji štart in počakava še en naliv, da gre mimo, potem se odpraviva proti vrhu. S te strani greva sama, s Tanjo in njeno boarderkolijko Izo pa smo dogovorjeni, da se ujamemo na Planini ali na vrhu.

Pot se začne na asvaltu, nadaljuje po makadamski cesti in šele dosti kasneje zavije v gozd. V krošnjah se sliši nekaj dežja, ampak sva na suhem. Precej tudi grmi, ampak se ne pustiva motit, veva, da bova na vrh prišla suha.

Ker sva sama, greva precej hitro in začudena sva, ker se ure na tablicah nič kaj ne zmanjšujejo. Kasneje veliko tečeva in še vedno porabiva za posamezne dele res veliko časa. Zanimivo.
 

V gozdu sicer precej časa nameniva slikanju in nastane en res lep skok, ki ga nisva zares planirala. Še vedno sem pripravljen na malce šale in to mi je fajn, projekta se še nisem naveličal.

Cesta se precej vleče, čeprav vesčas tečeva, se ne približujeva kaj dosti svojemu današnjemu cilju. Kar hecno je, kako so te tablice z minutami lahko tako zelo različno napisane.

Ko sva sicer že mislila, da bi morala bit na vrhu, naju je čakala še polurna učna pot skozi gozd do vrha. Super narejeno, zasajenih ogromno vrst drevja, pri vsakem tablica, potem pa še en velik zbirnik vseh dreves na kupu ... Če bi imel več časa, bi se pri več drevesih ustavil. Tole mora biti super za kake šolarje.

 Vmes še nekaj pozivov k počasnejšemu premikanju, k postanku, kot na primer "počakaj na deklico" ali "objemi drevo" ...

Čisto malo sem počakal, potem pa šel dalje, mogoče bo pa na vrhu kakšna. Tam nas pričakajo Sara, Šumi in Jan, ljudi pa ni bilo, oskrbnica je precej žalostna, opravičuje se nam zaradi toče v Črnomlju, ki je zaustavila pohodnike doma, vsi pokrivajo strehe, objokavajo razbite avtomobile ... Res katastrofa, verjetno ti res ni do smeha, če ti je kilogramska ledena krogla prebila šipo, še nekaj podobnih pa stolklo pleh ali celo pobilo strešnike.

Pride Tanja z očetom in psičko Izo in vsaj čisto sami nismo. Iza je razposajena, zabavamo se pred kočo. Nosi palico, palica je očitno pomembna v njenem življenju. Res mi je všeč tale Iza, ki je že večkrat bila z nami na dogodkih. 

 Tudi skok nam uspe, nastop pa žal ne bo ravno možen, vsaj ne v pravi obliki. vsak bo povedal kako šalo za mizo. Imamo oskrbnico in dva obiskovalca, od teh eden ne sliši. Ne, res ne bo šlo.

Oskrbnica je naložila hrane na mizo, kot da nas je 30, vsaj toliko ljudi je pričakovala, pravi. Da ve za take, ki bi prišli, ampak toča jih je res prikovala v dolino. Kar za mizo se malce pohecamo, vsi smo vseeno dobre volje. Meni je samo žal, ker ne bomo nabrali še več denarja za otroke. ampak tudi taki dnevi morajo bit, za spomine.

Proti dolini gremo skupaj do Planine, skozi krošnje dreves nas že moči dež, potem me pohodnika zapustita, jaz pa sam nadaljujem pot po cesti, skozi gozd in spet po cesti. Nebo se odpre in lije po meni, jaz pa uživa, ko tečem pod naravnim tušem. Oblačila mi ne premočijo, imam super inov8 nepremočljivi komplet za ultra preizkušnje in izkaže se za pravilno odločitev.

Voda zastaja na poti, ampak jaz vseeno zavijem v gozd. Temni se že in mudi se mi v kombi, danes bova z Boštjanom šla kar takoj v Kočevje, da se zjutraj zbudiva čimbližje štartu.

V Kočevju se dobiva s Katarino in Rogerjem, gremo na pijačo v KCK in tam nam par ljudi, tudi Kova in Sašo, obljubijo prihod na Mestni hrib oz do koče pri Jelenovem studencu. Premaknemo se do izhodišča in dokaj hitro zaspimo.

Današnji dan je mogoče bil malo slabše obiskan, ampak smo se imeli vseeno super. Ampak ker nismo nič nabrali, lahko dvignete našo dobrodelno moralo za naslednje dni z smsom BOTER5 na 1919 ali nakazilom na TRR ... HVALA VSEM, KI POMAGATE:

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com