No tags yet.
Ponedeljki se zdaj že tradicionalno začnejo v Ljubljani. Ni bilo v planu, ampak če se človek lahko normalno naspi in stušira, vsekakor izkoristiva vsako priložnost. Tudi volit sem šel, sem kar vesel, da sem še človek generacije, ki ji ni čisto vseeno, pa čeprav lahko tudi sam hitro pomislim, da je vse brezveze. Hkrati se izkoristi priložnost za napolnit zaloge, tokrat je bila potreba po energiji velika in zavil sem k Mateji na Red Bull, ki me je poleg redbullov vseh okusov (obožujem novi kokos) nagradila še z lepim kapucarjem. Dodatna nagrada za prejeti žaromet. Hvala!
Boštjana poberem ob 15h z najinom novim Balcan campers vozilom, Jago Babo, ki sva ga prevsela včeraj pod Mrzlico. Pa da vidimo, kako leti. Na vzvratnem ogledalu imava posebne vrste dišečo smrekico. :)
Ne smeva na avtocesto, so nama rekli, zato greva po stranskih cestah iz Ljubljane in potem čez Litijo proti Laškemu.
Šmohorja sem se kar veselil. Glavna lokacija Pivovarne Laško, vsako leto del akcije Gremo v hribe. Pričakoval sem številno udeležbo, vendar sta nas spodaj na parkirišču čakala 2, z druge strani pa je prišel še Oskar, danes je z nami hodila tudi Lucija. Lucija si je zadala, da bo vsak teden 1 dan z mano in kadar pride, gre do vrha peš. Super ideja!
Sonce je žgalo in upali smo, da se nas vreme danes usmili oz da sonce zdrži do vrha. Do njega naj bi bilo 2 uri hoda, ampak tem napovedim z rdečih tablic že dolgo ne verjamemo več. Ni nas pralo, na vrhu se je sicer nekaj kisalo in par kapljic nas je ohladilo, drugače smo imeli kar srečo
Med potjo nas na vseh teh vzponih pozdravljajo tablice projekta gremo v hribe, ki so polne nasvetov za varno hribolazenje in uživanje v hribih, danes nam je pot prekrižal nasvet, ki je opozarjal na medvede oz pravilno obnašanje v njihovi bližini. Zanimivo, da smo se prav danes pogovarjali ravno o tem, kje in kdaj je kdo videl medveda in kakšne so bile posledice. No, jaz na Snežniku pri zadnjem srečanju zelo od blizu, razen rjave črte na gatah na srečo nisem utrpel nič hujšega.
Na vrhu nas pričaka nekaj ljudi že pri otroškem igrišču, pri koči pa vidimo še eno lepo skupinico in nekaj parov. Skupinica je na taboru oseb z posebnimi potrebami in obeta se zabaven nastop.
Že pri skoku smo videli, da so prav prijetni, da radi sodelujejo, njihovi spremljevalci pa so tudi z veseljem pomagali pri organizaciji.
Z Boštjanom se odpraviva do 400m oddaljenih šmohorskih lip, ker so jih oglaševali na tablicah in se je meni zdelo fajn, da pozdraviva lokalno posebnost, pa tudi kaj drugačnega imava za fotografije in video. Sicer sva jih malce iskala, ampak seveda našla pri cerkvici, kje pa drugje. Najbolj zanimiva nama je bila lipa s popolnoma pojedeno notranjosto debla in seveda ne bi bil jaz, če ne bi zlezel vanjo.
Vrneva se do koče in začne se priprava za nastop. Pred tem seveda za regeneracijo odličen vanilijev jogurt z drobci čokolade kmetije Selinšek. Nor okus, kot da sem v slaščičarni. Boštjan se je ustrašil, da sploh ne bom hotel delit z njim, tako sem ga goltal.
Šumi začne z nastopom in današnja publika je izjemno angažirana. Na vsako šalo imajo nek komentar, vsaj enega na koncu, številne pa že vmes. Ni lahko, ampak je zanimivo in Šumi lepo vijuga med komentarji. Smeh je iskren, aplavzi so spontani.
Lucija prav tako dobro začne, v nastop najprej vplete svojega nečaka in dobi nekaj smeha, njena lutka pa sproži pravo navdušenje, ko spregovori prve besede. Hecno je, ko Lucija vpraša, če kdo ve, kaj je ventrilokvizem in zaploska eden od spremljevalcev, za njim pa cela skupina. Seveda ne vejo, kaj je to, ampak se kmalu naučijo. Coco Š Adel je višek današnjega nastopa.
Po tem navdušenju imam zelo težko delo, ampak se ne ustavim. Šale govorim malce spremenjene, sproti se odločam, kaj jim ponudit. Malo so že utrujeni, pa se vseeno še vedno smejijo, z desne pa dobivam večje smehe in sem zadovoljen.
Po nastopu se še malce zadržimo in pozabavamo z Lucijinim mešančkom Jonom (beri Džonom!), ki se izkaže za zelo fotogeničnega kužka in predvsem ga imajo radi otroci.
Gremo počasi proti dolini, zgleda da bo danes še deževalo. Oskar, Lucija in jaz smo današnja ekipa za spust, nekateri gredo z avtom, obiskovalci pa so večinoma prišli iz druge strani. Skupina oseb s posebnimi potrebami ostaja v koči, zaželimo jim lepe sanje, oni pa nas povabijo, naj spet pridemo, ker smo bili fajn in jim ni tako dolgčas, če smo tukaj.
Lucija s svojim Jonom lepo drži tekaški korak z nama in v dolini smo kot bi mignil. Za trenutek se ustavimo pri kmetiji z murvo. Odličen sadež in seveda ne moreš kar mimo, če se ti kar sam ponuja. Utrgam jih par, pojem in gremo dalje. Malo nižje se ustavim pri rdečih gozdnih jagodah. Te nas spremljajo na poti in lahko bi preživel samo ob spomladanskih sadežih.
Monika se odloči, da prespi z nama in Oskar nam ponudi posteljo s tušem v Celju in piknik v dopoldanskem času. Ni bilo treba dvakrat rečt, spet se gremo malo razvajat. Preden se premaknemo, iščemo rokavico moje palice. Prepričan sem bil, da je nekje tukaj in ko preiščemo vse vsaj 10x, grem pogledat malo nazaj, do mesta, kjer se nazadnje spomnim obeh. Seveda je le nekaj metrov od avta.
Tale projekt si bomo zapomnili tudi po mojem vsakodnevnem iskanju telefona po kamperju pred vzponi in očitno še ostalih stvari, ki se bodo pridružile v naslednjih dneh.
Pred spanjem kuhanje. Zelenjava iz Permakulturnega inštituta Maribor v kombinaciji s sirom iz kmetije Selinšek in polento. Zapečeno v pečici. Bi recept? Preprost je, vzami vse kar imaš, nareži in popraži v voku. Prelij s kuhano polento, malo bolj redko, daj v pečico za 5 minut. Posuj z naribanim ali narezanim sirom s čilijem in še malo popeči, torej gratiniraj. Pojej, pazi da si ne opečeš brbončic. Monika pravi, da sva pretiravala s peteršiljem, Boštjan se ne strinja, pravi da bi ga lahko bilo še več. Vse za zdravje, hehe.
Sledi KUM, tukaj bi nas bilo lahko veliko, če bo le vreme zdržalo. Oz. bilo bi bolje, če vreme ne bi zdržalo, če bi se spremenilo v malo bolj stanovitno sončno.