No tags yet.
Zbudimo se v gozdni idili, ptički pojejo in sonce išče svojo pot skozi krošnje. Zajtrk je bolj skromen, mleko v čaju malce skisano, ampak po nočni dogodivščini, nam je super. Odpeljemo se po googlovih navodilih in po pol ure vožnje pridemo na včerajšnje izhodišče, potem pa nadaljujemo proti Ljubnemu ob Savinji. Ustavimo se v Jagr Bru v vasi Ter in Monika takoj reče: “po tej poti bi morali it včeraj.” Zgleda me lani ni izučilo in letos nadaljujemo z googlovimi napakami, ki nam jemljejo čas. Na srečo se nam danes nikamor zares ni mudilo.
Medtem ko pišem blog in Boštjan ureja fotografije, se vsaj 3x močno ulije in malce računam, da bo do 17h ponehalo. Monika se odpelje naprej, ker mora pobrat Matica, ki je imel idejo, da bo do koče danes prikolesaril, pa se mu je ta malo izjalovila.
Dež seveda najbolj pada ravno na startu, čeprav je vmes že nehal. Na dogovorjeno uro na zbornem mestu ni nikogar, kar je za pričakovat glede na to, da se je nebo res odprlo. Nase navlečem inov8 komplet za dežne razmere, moram ga preiszkusit, preden bom z njim šel na kašno resno tekmo.
Z Boštjano parkirava precej prenizko, kar ugotoviva šele po pol ure hoje. Slediva namreč navodilom in parkirava prvič, ko se z desne priključi cesta v levem ovinku.
Takih priključkov je še nekaj, končno prideva tudi do pravega. Ne moti naju, sva si pač malce podaljšala pot, zdaj ko sva sama lahko tudi prilagajava tempo. Na poti naju prehiti Dejan, ki ga sicer ne prepoznam in nama ponudi prevoz, ki ga zavrneva.
Z leve se nama odpre prelep razgled na zamegljano dolino, ki spominja na Mordor in seveda se, kljub močnemu dežju ustaviva za fotografiranje. Izgleda, ko da se v hribih nekaj kuha.
Tabla je obrnjena čudno, zato nadaljujeva po cesti, ne greva desno v planino, da se ne izgubiva. Šele 10 minut pred ciljem pot postane planinska, pa še tu zavijeva po bližnjici, da se vsaj malo umaževa.
Pred kočo naju pozdravita oskrbnik in oskrbnica, ki nam takoj pove, da so njene naravne in vidim, da bo danes veselo. Pred kočo so še drugi ljudje, ki so prišli z avtomobili, kmalu pa se pripeljeta še dva na štirikolesniku in konec koncev nas ni tako malo.
Pred nastopom posnameva skok, danes sem prvič sam, ker za skok se lahko kvalificiraš edino s hojo :)
Prvi nastopi Matic Iskra, ki s svojimi šalami zadane na plodna tla in majhno občinstvo se hitro ogreje in nasmeji njegovim šalam. Njegov hippi videz s pisano kravato na glavi nam sicer napove drugačen humor, šale na pivo pa gredo vedno dobro skozi.
Nadaljuje Dejan, ki ga kot komika še ne poznam, je pa skoraj domačin v teh krajih, čeprav ga poznam kot Velenjčana. Vsi so ga poznali in med njegovim nastopom sta se pripeljala še dva njegova prijatelja. Madonca, zdaj je pa že polna hiša, hehe. Nastop mu je dobro uspel, šale na mlinarja so bile super poživitev.
Jaz sem že po prvi šali navdušen nad odzivom oskrbnice, ki se je smejala tako naglas, da je zas eboj potegnila še vse ostale. Šala na perutničke in babico jo je za nekaj minut pustila brez besed, potem pa je začela ponavlat, da bodo to dali na meni. Dovolim in nadaljujem. Na vprašanje o dveh ženskah v postelji se zdrami najstarejši v publiki in seveda ni treba nadaljevat, saj je že to dovolj smešno.
V publiki je bil tudi avstrijski gozdar, ki sicer ni veliko razumel, smo mu pa razložili pomen naše akcije in je prav tako doniral v škatlo. S tem je naš projekt postal mednaroden :D
Pred odhodom nas postrežejo z odličnim borovničevim štrukljem. Planem nanj, tako je dober, nato pa vrnem polizan krožnik in rečem, da je bilo čisto zanič. Seveda oskrbnica prasne v smeh in me povabi, naj še kdaj pridem. Če ne drugače, zagotovo zaradi štruklja, morda pripeljem še svoje veselje.
V dolino grem sam, odločim se, da se poženem v hrib proti Raduhi, da nejdem pravo pot, ki sva jo zgrešila z Boštjanom. Odpre se mi lep pogled na kočo, iz katere sem pravkar odtekel in moram se ustavit za trenutek, preden se poženem dalje v hrib.
Ujamem še zadnje vzdihljaje sončnega zahoda, ki se bohoti na spranem ozračju. Med nastopom je namreč nehalo deževati in sonce se sicer ni prikazalo, je pa pustilo rdeče nebo. Globoko vdihnem in se zasmejim naravni lepoti, nato pa nadaljujem, da me ne ujame tema prehitro. Uspe mi prit do kmetije, prestrašit začudene krave in se usmerit na makadamsko cesto še preden bo pretemno za tekanje po gozdu. Seveda danes nimam čelne svetilke, ostala je v avtu, kamor sem jo pospravil po premikanju smrek.
Pri kombiju me čaka Boštjan in odpeljeva se malo nižje, kjer je Monika oddala Matica. Za večerjo bo zelenjava z mariborskega permakulturnega instituta, ki ji dodam temne testenine. Rdeča pesa da celotni hrani zanimiv videz, čeprav v temi niti kaj dosti ne gledamo. Odličen zaključek dneva je vedno lahko dobra hrana. No, in telefonski pogovor.
Pred spanjem si še ogledamo, kaj se je zgodilo s Hilluxom, ki zadnje kilometre po asvaltu spušča čudne zvoke. Že prej smo iskali, kaj se je zataknilo nekam na kolo, zdaj se je prikazal lepotec, s katerim je Moniki uspelo okovat gumo. Škoda, da ni ledu, bi vsaj imelo smisel, tako pa bomo očitno morali zamenjat zadevo, takoj ko vstanemo.
Se vidimo danes ob 16h pri karavli nad Mežico, ob 16:30 štartamo proti domu pod Peco, kjer nastopimo ob 19h. Danes baje ne bo deževalo.