#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 14: Smrekovec

 

Zjutraj sem se zbudil v Ljubljani in najprej oddelal nekaj stvari, ki niso povezane s hojo v hribe. Počitek med nedeljskim in ponedeljkovim vzponom je najdaljši, pa vseeno ne prinese tiste svežine, ki bi jo za 14. dan potreboval.

 

 

Odhod iz Ljubljane je načrtovan kar zgodaj, Boštjana poberem pri reaktorju in že sva na poti proti Koroški. Prijatelji iz društva Never give up ravno v teh dneh organizirajo fogodek 10 krogov za 10 nasmehov, v katerem v 10 dneh pretečejo 10 maratonov v 10 slovenskih mestih in zbirajo denar za socialno ogrožene. Preverjanje lokacij mi je pokazalo, da smo prav danes zelo blizu skupaj, oni v Ravnah na Koroškem, jaz v Črni na Koroškem.

Malo pred Slovenj Gradcem se zatakne, dolga kolona vozil, ki se ne premika, kaže na prometno nesrečo in to da je nekdo šel čisto prehitro, za nas vse pomeni, da bomo šli ekstremno prepočasi. Stranski učinek, upam da so vsi ljudje v avtobusu v redu, šofer zmečkanega BMWja pa da je samo dobil lekcijo, življenja v vozičku mu ne privoščim.

V Ravne sicer prideva prepozno, ampak ker sem obljubil podporo in ker je tako tudi prav, vseeno zavijeva proti stadionu in že sem na progi, kjer na hitro ujamem Berny in odtečem z njo en krog, pozdravim par poznanih tekačev in se po treh pretečenih krogih na hitro slikam s očetom Markovičem, ki je glavni akter njihove zgodbe, če vprašaš mene. Mateja žal ne ujamem, je ravno skočil po ženo in otroka, meni pa se že mudi naprej.

 

Zapustim Ravne na Koroškem in kmalu ugotovim da so Ravne in Črna blizu samo po imenu, do Kramarice, ki je naše danešnje izhodišče, pa je še konkretna vožnja po makadamski cesti.

Na startu me čaka Kristi, moj lanskoletni maser, ostali so krenili proti vrhu. Jaz sem že v športni opravi, vzamem le še vodo in že smo na poti proti vrhu. 

No, ne čisto takoj, po 50 metrih zgrešimo in 20 minut hodimo v napačno smer. Pogovarjamo se in gledamo pod noge, medtem ko precej hitro hodimo, potem pa le pogrešimo markacije ob poti. Obrnemo se in vrnemo nazaj, skoraj do izhodiščne točke. Ker vidim Jerryja pod sabo, se odločim, da se vrnem še po pozabljeni telefon, tako da dejansko začnem pot povsem od začetka. Boštjan in Tomaž nadaljujeta, kmalu ju ujamem in zdaj smo na pravi poti proti Smrekovcu.

Pot je lepa, večji del časa precej strma in na srečo časovno spet precej krajša od napovedi, tako da nastopa na vrhu ne zamudimo za več kot 10 minut. 

 

Fotografiramo in posname skok, potem pa "domačin" Jan Kreuzer že začne s svojim nastopom. Takoj se jim prikupi z dvema lokalnima šalama in večer steče v pravo smer. Jan sicer že dolgo časa živi v Ljubljani in njegov koroški naglas je precej izpuhtel, ampak mu tega ne zamerijo, tudi učiteljica iz četrtega razreda ni jezna, da se je ne spomni. Šale nasmejijo vse prisotne.

Lucija se danes odloči, da na vrh pripelje svojega prijatelja in Koko Š Adel je prava mala atrakcija, tudi zato, ker se je večina pohodnikov prvič srečala z ventrilokvizmom in jih Koko preseneti z vsako svojo izjavo. 

 

Jaz nadaljujem z venčkom svežih in prastarih šal, saj je v publiki ponovno kar nekaj znanih obrazov in moram ponudit nekaj drugega. Šale o vegetarijancih gredo zelo dobro skozi, po nastopu mi oskrbnik ponudi pečenega piščanca. Zasmejimo se, jaz pa se odločim raje za ajdove žgance s kakavom.

Skoraj nas že ujame tema, ko se odpravimo iz koče proti dolini in seveda sem ravno danes odšel na vrh brez čelne svetilke. Prvi del poti sicer še lovimo zadnjo svetlobo, potem pa s Kristijem nadaljujeva po makadamski cesti do avta in ker tečeva, je ta res blizu. 

 

 

Za nas se tukaj dan še ni končal. Z Boštjanom v Jerriju in Monika za nama v mojem Hilluxu, sledimo Kristijevim navodilom, se malce dvignemo po cesti in zavijemo levo na prvo. Ta na začetku izgleda normalna, potem pa se začne ožat in po sredini se pojavi trava. Potem blato, razrito od traktorjev, ki nas še ne prestraši.

V naslednjem trenutku z Boštjanom premikava smreke, ki so podrte čez cesto in vedno bolj smo off road, nikjer pa ni resne možnosti za obrnit in počasi nadaljujemo. Nove smreke na cesti, podrte, odžagane pri tleh, pospravit pa jih morava midva. Strele sekajo in parajo ozračje, izjemni prizori svetlobnih bliskov skozi krošnje smrek, med katerimi se vozimo. Voda je sredi ceste izdolbla precejšnjo luknjo, nisva prepričana, če bo šlo. Za trenutek zamiživa, pa sva čez, za nama pa še Monika. Spet je treba skočit ven, čez cesto je električni pastir. Da je res električni, se zavem, ko ga na napačni strani primem in me kar dobro useka. Dež začne močneje padat in hitro skočim v avto. Sledi še en pastir, potem pa končno pridemo na malo večjo cesto. Ne upamo se prehitro veselit, tudi prva je na začetku zgledala povsem normalna. Po nekaj kilometrih vendarle pridemo na asvalt in se kmalu ustavimo ob cesti na zasilnem počivališču..

Preveč utrujeni, da bi kaj konkretnega pojedli, čeprav smo se prej že vse dogovorili, Boštjan pripravi solato, razdeliva si jo po bratsko in končno lahko zaprem oči.

 

Se vidimo danes ob 17h v Planini Vodol,  ob 17:30 štartamo proti Loki pod Raduho, kjer nastopimo ob 19h. Pričakujemo še en lep dan in zagotovo se bomo imeli odlično v odlični družbi.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com