#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 13: Mozirska koča na Golteh

Zjutraj se zbudim sam na senčnem parkirišču pri žičnici v Žekovcu. Nisem dobro spal, vso noč sem se premetaval, ampak jutro se začne v pričakovanju novega dne, v pričakovanju še enega lepega vzpona. Sončni žarki me spravijo iz spalne vreče.

 

Pripravim si obilen zajtrk z domačimi jajci, čebulo in arašidovim maslom. Proteinska bomba. Skuham si čaj in pripravim kavo za Boštjana, ki jo bo po fotografiranju poroke, zagotovo rabil, Niko in komike, ki prihajajo. Malce zamujajo in jaz sem že pripravljen na vzpon

Spremljevalna ekipa je danes spet malce manjša, nekaj ljudi je štartalo pred nami, kar nekaj jih je izbralo drugo pot, tako da se na vrhu vseeno naberemo v lepem številu za nastop. Šumiju je nekaj slabo, pravi da je od bureka, ampak ker mu ne bi rad delal slabe reklame in ker je meni tam burek dober, ne povem, da je od Nobla. Prepričam ga, da mu bo pešačenje na vrh bolje delo kot vožnja z avtom po ovinkih.

Oskar je prišel direkt iz nočne, ampak je nabrit in se požene v hrib. Šumi se mu ne pusti in vztraja ob njem, Nika, Jane in jaz gremo malce počasneje. Če ne prej, se bomo srečali na vrhu. Ali pa, ko prvič ne bosta vedela kam, kar je precej kmalu.

Naletimo na gozdne jagode, pravi mali nasad jih je. Pomlatimo jih, kot da ne bi imeli zajtrka. Res so sladke in  ko jih pomešamo s tailwindom, nam dajo energijo. Šumi najprej ne upa, ampak ko poizkusi ta "endurance energy" napitek, se kar požene v hrib in z Oskarjem postaneta najboljša prijatelja.

Levo v hrib ali desno po položni cesti? Seveda zagrizemo in čeprav se pot kmalu neha, kar nadaljujemo. Saj nam kar gre skozi grmičevje, ampak naberemo si celo morje klopov, a katerimi opravimo na vrhu. V življenju sem imel 5 klopov, trije so se vame zasadili danes, eden dva dni nazaj. Tistih, ki so danes samo lezli po meni, ne štejem. Očitno bom moral nehat mislit, da sem neranljiv in se tudi sam našpricat s sredtvom proti klopom. Vsekakor pa se tudi dodobra pregledat po vsakem opravljenem vzponu.

 Imamo nekaj časa za vragolije na poti, čeprav je tukaj na koroškem koncu kar za upoštevat časovnice na tablicah ob poti. Za razliko od primorskih hribov, kjer smo vedno prehiteli časovnice za vsaj četrtino, se tukaj kar držimo napovedanih minut. Vseeno po otroško skačemo v vodo, Oskar je najmlajši iz družine.

Starejšo gospo vprašamo, če smo na pravi poti in pokaže nam smer. Seveda jo vzamemo preveč dobesedno in ne nadaljujemo po asvaltni cesti, temveč direktno navzgor po strmem travniku. Vmes vesčas pogledujemo naokoli, da nas ne ujame besni kmet s koso, ki mu gazimo travo. 

Malce više nam narava ponudi pitno vodo in Oskar je spet prvi pri njej. Celo glavo potopi pod tekočo vodo in si privošči izdatno hlajenje. Seveda sam ne zaostajam dosti, ostali pa so malce bolj zadržani.

Malce više, čisto malo pod vrhom naletimo na klopco in Šumi nam pokaže, koliko moči mu je še ostalo. Vsi štejemo, ne spomnim se, mislim, da je prišel do 100. Ali je bilo 50. Mogoče 20. No, Šumi je delal sklece, to je važno. 

Na vrhu nas že pričakuje skupina ljudi, večino poznamo od prej, prepoznamo jih po majicah, ki so si jih kupili na prejšnjih dogodkih in s katerimi kažejo podporo dogodku tudi danes. Jaz potrebujem trenutek samote in odidem še nekaj sto metrov više, kjer najdem klopco in razmišljam o nadaljevanju.

Ko se vrnem, posnamemo skok in že je na odru Dule. Odlično se znajde s publiko in si prisluži današnji ričet. Šale iz prve roke gredo super.

 Tudi Šumi odlično nadaljuje, ajde en ričet še zate. Pridruži se nam še nekaj ljudi, ki so prišli po drugi poti.

Ker večino ljudi že poznam, se obrnem proti četverici, ki je danes tukaj prvič. Tako mi je lažje in nastop steče. Material malce zamenjam in nasmejim občinstvo, vmes skoraj pojem životisnko carstvo ubogemu otroku. Samo hecam se, ampak te sličice pa res še nimam.

 Tudi danes smo dobrodelni, spet gre veliko majic in veliko denarja v škatlo. Hvala vsem, ki prispevate.

Za spust se razdelimo, z Niko hodiva sama. Začneva obsežno debato o fundaciji, nadaljevanju moje dobrodelne poti, tako obsežno, da jo morava nadaljevat v indijski restavraciji Maharaja v Ljubljani. Odlična hrana je super zaključek, sladoled in masaža doma pa še boljši.

 

Se vidimo danes ob 17h v Kramarici nad Črno,  in ob 17:30 štartamo proti Smrekovcu. Pričakujemo še en lep dan in zagotovo se bomo imeli odlično v odlični družbi.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com