#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 12: Menina planina

Zbudili so me lokalni gozdarji, ki so se glasno spraševali pred Jerryjem, če imajo zdaj v Gornjem Gradu kamp. Premaknil sem se na bencinsko črpalko in objavil včerajšnji blog, nalil malo bencina in odbrzel na zborno mesto. Prvi ljudje so se že zbirali in večina jih je krenila proti vrhu pred načrtovano uro štarta.

Tu je tudi že Katarina, ki danes nadomešča Boštjana in je malo živčna. Dobila je natančna navodila in mislim, da bo vse OK, ampak seveda je težko parirati super fotografu, če sam nimaš toliko izkušenj s slikanjem.

 

Prideta Gal in Donna in skupaj se odpravimo proti vrhu, ko mimo nas zapeljeta Peter in Irena. Razveselim se ju in ju počakam. Vem, da bomo ujeli Katarino, Gala in Donno, zato jih pošljem naprej. Peter je sicer poškodovan, na enem spustu je grdo padel, zato ga še nisem pričakoval, ampak pravi, da lahko normalno hodi, le ta ne trese preveč leve roke in udarjenih reber.

 

Odločimo se za pot mimo Semprimožnika. To izbereta že Maša in Špela, šele veliko kasneje ugotovimo, da je bila izbira dobra za celotno skupino.

Pot je precej spolzka in večinoma precej strma, zato se vsake toliko ustavimo, da se preveč ne razkropimo. Katarina zelo hitro ugotovi, da fotoaparat ni tako lahek in zna bit precejšnja ovira na poti navkreber.

Pridemo do razcepa, kjer lahko izberemo položnejšo ali strmejšo varianto. Nekaj časa se gledamo in nihče nič ne reče, zato z nogo nakažem v smer strme poti. Pa me ustavi Donna z besedami: “Jaz grem po položni.” Hvala Donna, ker skrbiš zame, ki bi se sam itak narobe odločil in hvala vsem, ki ste jo poslušali z mano, da smo skupaj vendarle odšli po položnejši poti.

Dohitimo prve pohodnice, ki so štartale malce pred nami in nekaj časa hodimo skupaj, potem jih pustimo za seboj in nadaljujemo v svojem tempu.

Okrepčamo se pri vodnem zajetju, kjer se poti spet združita in mrzla voda je odlična. Nekaj minut kasneje me pokliče Oskar, če smo že mimo potoka in nimam pojma o čem govori, na srečo ugotovimo, da smo čisto blizu skupaj. On z otroci prihaja za nami, se dobimo zgoraj.

Po poti je dovolj časa za hec in šalo, navidezno blatim “usrani klanec”, si počešem lase in umijem zobe v gozdni kopalnici, se slikam pod tablo, kjer zajček začne vidro klicat tidra. Hrib je naporen, ampak taki trenutki preženejo vsako misel na napor.

Pot se malo pred vrhom še enkrat razdeli in tokrat se odločimo za strmejšo smer, ker do vrha ni več daleč. Nekako se prepričamo, da ni tako strma, pa tudi dve gospe, ki ju ravno prehitimo. Po nekaj minutah vzpona upamo, da nas na vrhu ne poiščeta in ozmerjata. Res smo mislili, da ni tako hudo.

No in kmalu tudi ni bilo, pot je iz gozda prišla na pašnik in potem je samo še nekaj minut do koče, kjer nas že pričakujejo ljudje. 

 

Poženem se v tek in zadnjih 500 metrov pred kočo osvobodim svoje telo in misli. To je res največji užitek, poskakovanje po stezicah, preskakovanje kamnov, po levi, po desni, sonožno ... 

 

Ujamem Mašo in Špelo in tik pred ogrado ju prehitim. Povezovalec me od daleč opazi in pozdravi. Ljudje zaploskajo, potem pa nadaljujejo z metanjem žogic v tarčo, za kar lahko dobijo nagrado. Seveda je to več vredno od bumbarja, ki dvanajsti dan projekta poskakuje proti njim.

Megla zakrije sonce in se mu zopet umakne, to se nekajkrat ponovi, dežja pa danes ne vidimo. Ljudje sodelujejo v športnih igrah, iz zvočnikov igra glasba predelanih narodnozabavnih štikeljcev in čas je, da začnemo s standup nastopom.

 

Danes je prvi Matic Kokošar. Pozicija betonske ploščadi, ki je naš improvizirani oder ni najboljša, ampak Matic se dobro znajde in lepo spelje svoj prvi nastop na projektu. 

 

Nadaljuje Šumi, tudi danes ima par novih šal, tako da se ljudje zelo zabavajo. Nastop zmotijo Jane, Živa in Gams, ki pridejo s Tio v naročju. No, nastop v resnici zmotijo ljudje, ki planejo na otroka. Ni hujšega, gremo dalje.

 

Preden na oder stopim jaz, v daljavi zagledam Oskarja in njegove otroke, kasneje spoznam še Barbaro, ki je danes zraven. Oskar je lani tekel z mano vsaj sedmino poti, letos žal nima toliko časa in tudi hrbet ga še vedno ne pusti. Ato sem toliko bolj vesel vsakič ko ga vidim. Ker točno vem, da bova spet govorila drug namesto drugega, skupaj zaključevala stavke, nič rekla, pa vseeno vedela, kaj oba misliva ...

Moj nastop je danes slabši, nimam kaj rečt. Preseneti me, koliko obrazov je ponovljenih, koliko ljudi je ponovno pfišlo. Kdor ni bil na Nanosu, je bil zagotovo na kakem drugem vzponu. Zamenjam del materiala in povem nekaj drugih šal, ki naletijo na dober odziv, vendar potem vseeno hočem nadaljevati s svojim tekaško – hribovskim materialom, ta pa ne gre tako dobro skozi, ker je že slišan.

Na koncu z vabilom na doniranje za botrstvo vseeno požanjem močan aplavz. Ljudje me spremljajo kot tekača in dobrodelneža, v resnici jih bolj zanima moja trenutna zgodba, moji ekstremni podvigi, kot moje šale. Danes se bom lotil materiala in upam, da mi do jutri uspe it še bolj v to smer.

Slikam se z Anžetovovo mamo, da se bo lahko pohvalila kralju podcastov, s kom je bila v hribih. Še par fotografij in par avtogramov, nato pa kratek počitek na klopici pred odhodom v dolino in debata. Oskar me nahrani s sadjem in frutabellami, danes sem premalo jedel in to se je na malo daljšem vzponu poznalo. 

 

Pozdravim še Anko, ki danes ni prišla s Šumijem, ampak v svoji režiji, kasneje nas pozdravi še Ana, popotniška prijateljica iz Indonezije. Ker se precej shladi, se počasi pobiramo v dolino. Jaz grem tokrat sam, za vsemi in odločim se za rahel tek. Strmejša različica poti čez Borovnico, ki jo izberem tokrat, je resnično napornejša od dopoldanske, dobro, da smo šli po pravi strani hriba, Maša je dobro izbrala.

 

To me sicer ne ustavi in preskakujem korenine, skale, pa tudi ovinke, tako da zelo hitro napredujem proti dolini. Čisto malo pred vznožjem dohitim Gala in Donno, pri avtomobilih pa ujamemo Petra in Ireno. Na hitro se preoblečemo in skočimo še na eno pijačo, potem pa jaz ostanem kar še malo v Gornjem Gradu, da vam postrežem z naslednjim zapisom. Zdaj se bom počasi odpravil proti Mozirju in našel prostor za počakat jutrišnji dan. 

Se vidimo jutri zjutraj v Žekovcu pri Mozirju, pri spodnji postaji žičnice za Golte ob 8h in ob 8:30 štartamo proti Mozirski koči na Golteh. Pričakujemo še en lep dan in zagotovo se bomo imeli odlično.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com