#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 11: Kamniška Bistrica - Kamniško Sedlo

 

Nisva računala, da bova ponoči imela še “športni program”. Lokalni fantje so prišli preverjat ročne zavore in pnevmatike na svojih avtomobilih in zganjat hrup v mir pod kamniškimi vršaci. Na srečo ni trajalo predolgo in sva lahko mirno zaspala.

Zjutraj so me zbudili sončni žarki in pretakanje vode, ki je potrkalo na polni mehur. Pripravila sva si obilen zajtrk in posnela par kadrov za Balkan Campers video. Jerry mora dobiti svoj video zapis, preveč je fajn, da ga ne bi delila z ostalimi.

Potem sva se premaknila h Kamniški Bistrici, kjer sem si v ledeni vodi hladil gleženj do otrplosti. Ta me sicer ne boli pri hoji, je pa spet precej narasel in ne zgleda dobro. Ledena voda definitivno pomaga, čeprav sem moral po izdatnem hlajenju stopalo nekaj časa masirat, da sem lahko normalno stopil nanj.

Zasedeva kot pri peči v koči in začne se vsakodnevno prepričevanje brezžičnega internet dostopa, naj dela malce hitreje, ker nimava več dosti časa. Pojeva njoke s kamniškim sirom in čemažem in počasi sva pripravljena na odhod, ko pridejo najini današnji sopotniki. Prvi je tukaj Gal, takoj za njim pa še Olga in Ečo ter seveda vodja današnje poti, domačin Beli.

Tik pred odhodom pripelje avtobus slovenske vojske in za trenutek pomislim, da so prišli podpret mojo akcijo z vzponom na Sedlo. Hitro ugotovim, da avtobus ni poln vojakov in predvsem obutev na nekaterih, iz avtobusa prihajajočih ljudi, mi je takoj oznanila, da sm se zmotil. So me pa prepoznali, kar mi je tudi bilo v nekakšno veselje. Če bo kdo od njih še poslal kak sms BOTER 5 na 1919, bo še toliko bolje.

Poženemo se v hrib, takoj mi je jasno, da bomo šli danes zares. Pozabil sem nastavit tablo, ki jo bo Monika kasneje prevzela in odpeljala do lokacije za počasnejše udeležence, zato se vrnem nazaj. Za 11. dan smo namreč predvideli dve varianti, eno iz Kamniške Bistrice na Sedlo in drugo iz Stahovice v Kamniško Bistrico. Kasneje se je izkazalo, da smo si samo naložili dodatno delo, saj vreme ni privabilo počasnejših pohodnikov.

Ujamem skupino pred seboj in v precej hitrem tempu postavljamo eno nogo pred drugo v precej strm začetek poti. Na tabli piše 3:45, mi imamo cilj priti na vrh v manj kot dveh urah, Belijev rekord je krepko pod uro. Tokrat bo trpel z nami, ker bo moral hoditi tako počasi.V tem trenutku začne močno deževati in pri spodnji postaji tovorne žičnice smo že lepo premočeni.

Stopim pod streho, da pošljem Moniki sms. Sporočam ji, kam sem dal tablo in povem, da je hiša polna vojaških osebkov, mogoče jih ujame za donacije.Dež nas pere, mi pa nadaljujemo, kot da ni nič takega, če nam voda teče po hrbtu in če nam kaplja z šiltov na obraz. Tako trmasti smo, da narava odneha in jasno nam je, da se bomo do vrha posušili.

Prečimo snežni plaz, ki je prekril pot in še nekaj časa ne bo skopnel in se posušil posušil.

Pri tablah, ki opozarjajo na ohranjanje narave za trenutek postanem in pomislim, da vendarle ni tako slabo. Vsak dan sicer poberem nekaj smeti in jih odnesemv dolino, ampak po večini smo Slovenci kar zgledni, kar se sobivanja z naravo tiče. To me veseli, čeprav še vedno vsakič zelo žalosti, ko vseeno naletim na izjeme. V takih primerih bi z veseljem našel krivca in mu odvrženo pločevinko (najpogostejša najdena stvar) zatlačil v gofljo, kjer bi ostala do razkroja. Mogoče bi tako ugotovil, koliko časa potrebuje, da zgine iz narave.

Pridemo do prvega vmesnega časa, pastirskega zavetišča, kjer za trenutek postanemo, preden se zaženemo dalje. Gozd se razredči in pred nami se odpre prelep pogled na gore, ki jih je dež pravkar umil.

To nam da dodatnega zagona in po skalnati potki se poženemo proti vrhu. Poberem polovico zlomljene palice in bentim. Izgovor za to bi lahko bil samo plaz, ki te je zasul, nobena druga situacija ne dovoli, da si tole pustil sredi gora. Ker te še ne zavohamo, ni bil plaz, samo drek si, ki ni pomislil, da polovica palice, ki si jo odnesel v dolino, ni dovolj. Odnesem palico do vrha, kjer jo prelomim in si jo pospravim v nahrbtnik, da jo kasneje v dolini odvržem v smeti.

Na vrhu nas v svoje naročje sprejme gosta megla, ampak občutka zadovoljstva ne more nadomestiti. Do koče smo potrebovali uro in 51 minut, pa se nam ni zdelo, da gremo prehitro in v nogah ne čutim prevelike utrujenosti. Slikamo se najprej pri koči, ampak če ne greš do zastave, nisi bil pri vrhu.

Do zastave se gre v enem dihu, do bolečin v nogah in pljuč v grlu. Zdaj moram spremenit svoj prejšnji stavek o nogah. Mišice zapečejo, ampak ne za dolgo, čas je za 11. skok, ki ga najprej posnamemo na vrhu.

Ker je precej hladno, ne postajamo predolgo, zaženemo se proti cilju, ki je danes spodaj, kjer bomo imeli nastop, v tem trenutku še upam, da za več kot 5 ljudi.

Na poti navzdol srečamo skupino  Šerkijevih otrok z vodnicami, ki gredo na Kamniško Sedlo, kjer bodo prespali. Lep del poti je še pred njimi in na vprašanje, koliko še jim odgovorim, da bodo na vrhu ravno na pol poti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi danes se spuščamo zelo hitro, s palicami si pomagam, da ne bi preveč obremenjeval gležnja in izbiram najboljše poti, prečkam po bližnjicah vse do podna. Spodaj si zadovoljno podamo roke, danes je bil res lep vzpon, Kamniško sedlo bom še kdaj ponovil za kak dober trening.

V koči nas že čakajo Monika, Jan in Šumi, vse je pripravljeno za nastop. Tu sta tudi gospod in gospa, ki sta naju z Boštjanom pozdravila že zjutraj in sta se zdaj vrnila iz Ljubljane, s seboj pa pripeljala še 2 prijatelja, kar je povečalo našo današnjo publiko za 100%. Prineseta tudi vrečko presenečenja in to me res razveseli. Hvala prijazni ljudje, ki ste z mano na poti, da mi polepšate dneve z malenkostmi.

pridejo še Belijeva Sabina in dva otroka, pridružita se nam še dve kuharici, pa saj nekaj nas pa je.

Medtedenski vzpon v slabem vremenu žal ne pritegne ogromnega števila ljudi, se pa zato toliko bolj veselim obiska na vikend, ko nam meteorologi obljubljajo lepše vreme.

Jan je težje začel, pohodniki se še niso umirili, motil pa nas je tudi natakar in postrežena hrana, pa potem še uletavnje v njegove pale s strani ene od poslušalk. Ampak ko mu je končno steklo in jih je dobil na svojo stran, ko so bile distrakcije umaknjene, se je razvil dober nastop.

Šumi jih je dobil prej, publika je zdaj že vedela, kaj gledajo in imeli so se fajn Ko se je še “pokompal” z eno od kuharic, ki se je takoj javila, da je tudi ona čefurka, je imel lahko delo.

Mene so spet lepo sprejeli, ne vem, zgleda me poslušajo, ker me morajo. Poskusim vsak dan vključit kako novo šalo, da se vsaj člani ekipe ne bodo popolnoma zdolgočasili, do konca je še precej dni. Upal sem, da bodo kake šale nastale na poti same od sebe, ampak prvih 11 dni še ni ponudilo kaj dosti materiala. Mogoče sem s slikanjem cvetic na poti zašel preveč v romantiko in ne iščem navdiha za šale, le za lepe fotografije.

 

Ostanem sam in počasi se premaknem v Gornji Grad, kjer bom počakal jutrišnje spremljevalce. Žalosten sem, ker so mi službene obveznosti odnesle moje veselje, ampak bom nekako dočakal nedeljo, ko bo spet z mano na vzponu.

 

Se vidimo v Gornjem gradu ob 8h in ob 8:30 štartamo proti Menini planini. Naj nas bo čimveč, da bodo pozabljeni malo slabše obiskani vzponi zadnjih štirih dni.

Please reload

Our Recent Posts

PRED SONČNIM VZHODOM vzpon na Triglav, zahod, dva vzhoda, svetlobna aura ... in peklenski mraz

July 14, 2020

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com