#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 10: Domžalski dom na Mali Planini

Tole je bilo za nekaj časa zadnje kosilo v Ljubljani. Že tako jih je bilo veliko več kot sem pričakoval na začetku poti. Objamem Niko in grem po Boštjana in Katarino. Za las uidemo jubljanski gneči in že smo na poti proti Kranjskemu Raku, kjer je izhodišče našega naslednjega vzpona.

 Jane nas nestrpno pričakuje na parkirišču, dva mimoidoča gospoda se ustavita z avtom in nas pozdravita, ker me prepoznata kot “tistega s televizije, ki ima neke maratone”. Ampak z nami ne gresta, je bil njun dan predolg.

 

Monika pripelje Lucijo, Šumija in Lackyja . Vsi trije gredo peš z mano proti vrhu. Spet se prepočasi pripravljam in 10 minut po napovedanem startu končno gremo, samo par sekund za tem, ko se ulije dež. Ostanem v craft majici z dolgimi rokavi, ne sežem po anoraku ali palerini, ta naj počaka za resnejši dež.

Po nekaj 100 metrih zavijemo v gozd in dež ne pride do nas skozi krošnje. Tla so socer vlažna in na skalah je treba pazit. Danes hodim brez steznika za gleženj, ker me zelo moti. Imam ga sabo za spust, če ga bom mogoče nadel.

Ko pridemo ven iz gozda, se nebo razjasni in dež nas nekaj časa ne pere. Na zgornjem parkirišču ni ljudi, tako da nadaljujemo v isti zasedbi proti vrhu. Z leve v nas začudeno zrejo krave. 

Pot se kmalu vzpne nazaj v gozd in z Lucijo padeva v debato o ultramaratoncih. Pravi, da vse razume in jo zanima, vse do točke, ko je treba premagati bolečino, kar se zgodi vsakemu ultramaratoncu pri vsakem projektu. Razlagam ji, da ni tako hudo, da ne boli zdaj nevzdržno. Medtem stiskam zobe in razmišljam o svojih kvadricepsih, ki bolijo od včerajšnjega spusta s Krvavca in bodo zares boleli šele po Kamniškem sedlu, ker že malce predvidevam hitrejšo zasedbo ...

Iz gozda pridemo na pašnik. Dež je ponehal in pred nami je pogled na planinske koče, ki se bohotijo razstresene naokoli. 

Šumi in Lacky sta pred nami in spregledata tablo za Domžalski dom. Na srečo ju opazimo dovolj zgodaj in preusmerimo. Odtečeta kazenski krog in sta že pri nas. S cvetjem posejani pašniki se svetijo od rose pravkar zapadlega dežja, stopimo še čez kucelj in že je pred nami naš današnji cilj.

Osvežim se z domačim jogurtom iz kmetije Selinšek. Paše. Pa še proteine ima v sebi. 

V domu sta Katja in Andrej s psički. Startala sta iz Stahovice, upajoč na večjo družbo. Tu je tudi Damjan, ki je prišel naravnost iz službe in štartal pred nami, da je pobegnil dežju.

Snemanje skoka danes traja kako minuto dalj, saj mora Boštjan naučit Katarino, ki bo v soboto prevzela njegovo mesto foto in video reporterja.

V sobi za program (to je ponavadi tista soba, v kateri je zakurjena peč) je tudi že nekaj planincev iz Planinskega društva Domžale. Menjava predsednika društva nam ni bila v korist, saj so informacije romale v napačne roke, ampak oni so nekako zvedeli za nas in se prikazali na koči.

Malce zamujamo s programom, ki ga otvori Šumi. Nekaj starih in par novih šal nasmeji skupino, tudi tokrat so najlepše sprejete osebno izpovedne šale na mamo in milkico.

Lucija začne s svojo tekaško kondicijo in izzove aplavz, ker je sploh prišla do vrha. Nadaljuje s šalami na svojega pasjega prijatelja in zaključi s kaseto. Lacky pravi, da razume povezavo med kaseto in svinčnikom, ampak mu ne verjamemo zares.

Moja prva šala je na Wings for Life, tekaško prireditev, ki sem jo letos zelo pogrešal. Res je bila dobra stvar in ne samo, ker je to bil moj prvi tek po doooolgem času, tudi drugače bi z veseljem vsako leto sodeloval in poskusil podreti svoj rekord. Za tiste, ki ne morejo. Za Sečnika, za Djurića, za Nino in Gala, za Pižamo.

Povabim jih k dobrodelnosti in spet zberemo nekaj denarja. Naš kupček se lepo veča. Maruša iz Botrstva mi sporoči, da je nekdo nakazal enkraten znesek v višini 1000€. Noro. Zakon. To je res lepa gesta. Hvala. Tole pišem, da vzpodim še kakega takega, ki to lahko naredi. Hvala v naprej.

Takoj po nastopu večina pohodnikov pobegne, mi spijemo še en čaj na račun hiše, potem pa jo tudi urežemo proti dolini. Jane vodi pot v dolino, ker je tukaj že večkrat bil in so mu poti znane. Gremo po malce daljši, položnejši poti, zato že res težko pričakujemo parkirišče, saj se nam vsem zelo vleče. Tudi pogovori o vsem mogočem tokrat ne pomagajo.

Pri avtomobilih se poslovimo in z Boštjanom s premakneva v Kamniško bistrico, kjer bova prenočila in počakala naslednji vzpon. Bova tam kuhala, si rečeva, da bova potem lahko takoj zaspala. Kuhalnik ostane hladen, zadovoljiva se s čokolešnikom in kosmiči, potem pa padeva v posteljo. Brez telefonskega pogovora seveda ne gre, ampak tokrat je tudi ta malce krajši kot ponavadi.

 

 Vidimo se v Kamniški bistrici. Jaz štartam ob 15:30 s hitrejšo ekipo, upam, da nas bo čimveč nestanovitnemu vremenu navkljub. Tiste, ki se bojite hitrega premikanja po hribih, pridite v Stahovico, kjer vas bo čakala Monika. Ob 19h se vsi skupaj dobimo v koči v bistrici in se nasmejimo ...

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com