#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 8: Janče

Zbudil sem se sam, kar zanimiv občutek, jaz in Jerry. Hotel sem se zapeljat do prvega lokala, kjer bom kot vsak dan počakal na fotografije in napisal tale zapis. Vreme je bilo kislo ko sam hudič, izmenjevala sta se rahli in močni dež. Ampak nekako se vedel, da se to ne bo nadaljevalo cel dan. Čeprav je napoved govorila drugače, sem vedel, da bo dež ponehal.

Teden dni je za mano, danes je 8. pohod v hrib. Razmišljam o pomenu svojega početja, razmišljam o vsem, kar sem potegnil za sabo v zadnjem letu svojega tekaškega življenja. Veliko se je spremenilo v meni, končno delam stvari, ki jih imam res rad. Tečem, nastopam, pomagam, predvsem pomagam. In da sem pretekel prvih 600km, sem oddelal pol leta treningov, ki so me potegnili vase. Spoznal sem super ljudi, spoznal sem Grmadarje, se zbližal s tekači Alive treningov, šel na prva trail in kasneje ultratrail tekmovanja, spoznal Oskarja in se zbližal znjim, kako veliko se je zgodilo v tem letu.

Zdaj sem tukaj, hodim v hribe, hodim in nastopam, da spet pomagam. Z mano so vsi moji novi prijatelji in z mano so komiki, ki nastopajo. To ni moj, to je naš projekt. 

Dež počasi ponehuje in jaz se odpeljem na izhodiščev Jevnico. Boštjan je že tam, postaviva tablo, ki jo je pripravila Sara, da nas bodo ljudje lažje našli. Čeprav je tukaj Jerry, ki je dobro viden, ampak ne vedo še vsi, kako izgleda.

 

Prideta Maja in Damjan, pridejo Matjaž, Tjaša in Miha, ura je čas za odhod. Seveda kot vsak dan, tudi danes po avtu iščem svoj mobilni telefon. Zaradi slik. Cel čas slikam predvsem cvetje, res sem se raznežil v teh dneh. 

Skočim pogledat do drugega parkirišča v vasi in tam naletim na Klemena Bauerja z njegovim, še ne štiriletnim sinom Akslom. Prišel je podpret našo akcijo, ker se mu zdi super. Kako malo je treba, da sem srečen na tej poti, kako malo da vidim, da dobri ljudje opazijo dobro delo ...

Počasi krenemo proti Jančam, začnemo zelo zelo zmerno, dvakrat počakamo Klemna in Aksla, potem nas pošljeta dalje, bosta šla svoj tempo, se vidimo na vrhu. 

 Gremo torej malce hitreje, ampak še vedno v zelo zmernem pohodnem tempu. Opran dan se sveti v soncu, vreme je odlično za pot v hrib. Oblekel sem sicer dolge craftove pajkice, ker sem nekako pričakoval hladnejše temperature, ampak mi je kmalu postalo precej toplo. Na nogah imam spet dva različna čevlja. Obul sem dva enaka, visoka, zaradi gležnja, pa Maja nekako ni ostala tiho: “Kako si pa ti obut, halo, ne morš met dveh istih, to ni normalno.” Ni bilo treba dvakrat rečt, sem že preobuval levo nogo. Inov8 mi paše, pa čeprav na vsaki nogi povsem drugačen model. Tako tudi tečem, vedno imam dva drugačna čevlja, to postaja moj zaščitni znak v svetu trail tekačev. Usekani Tešky z dvema različnima čevljema. 


 

Srečamo gospoda s psom in se zagovorimo z njim, ni mu jasno, zakaj Maja slika njegovega psa. Sigurno misli, da smo vsi vsekani. Malo više zmotimo močerada in pobegne nam s poti, da ga ne bi pohodili. 

Gremo mimo hiše Janija Jeranta, managerja skupine Niet in organizatorja dogodkov. Maha mi z balkona in pohvali akcijo, ampak ne gre z mani, je že bil 3krat na Jančah ta teden, pravi.
 

 

Malo više naletimo na čredo konjev, lepih žrebcev, ki začudeno strmijo v nas. Če bi znali govorit, bi nas mogoče povabili na kosilo, ki ga je polno okoli njih. Kaj pa mi vemo, kaj oni razmišljajo.

Čisto malo pod vrhom zaslišim glasove in zdi se mi, da glas prepoznam. Zavpijem nekaj nazaj in zdaj sem prepričan. Oča in mati sta prišla in z njima Žana, naša ovčarka. Kasneje se izkaže, da so se do vrha pripeljali, ampak nič zato, vesel sem, da sta prišla podpret mojo akcijo.

Pridemo do koče in tam že čakajo Monika, Rok in Kaja, za mizami pa je tudi že nekaj pohodnikov, ki so prišli po svojih poteh. Najprej jih vse povabimo na skupinsko slikanje skoka in spet nimamo nobenih težav s tem, ljudje vedno tako radi sodelujejo. 

 

Klemen in Aksel prideta le kakih 15 minut za nami, očitno bo tudi mali športnik. Tudi kasneje se ni niti za trenutek ustavil, neštetokrat je pretekel dvorišče.

Slikamo se še s kozami, zgleda je danes dan za živali. Jaz se slikam s taglavnim kozlom, ki predtem ne pusti Boštjanu, da bi me slikal z njegovo gospo. No, ne vem, če je to razlog, mogoče samo išče sol na njegovih nogah. Slika z glavnim kozlom je skoraj kot slika z Zlatorogom, čeprav je ta udomačen.

Oskrbnica prinese jagodo, da jo vsi poskusimo. Dejansko je tako velika, da vsak dobi en košček. Nešpricana, povsem eko-bio pridelava, tako kot se za 21. stoletje spodobi. 

“ta jagoda je bila tako dobra, da bi jo lahko celo škatlo poje...khm, khm” zakašljam in ne mine munta, ko so jagode na mizi. Jagode iz kmetije Piškec. Odlične jagode. Dobesedno izginjejo iz škatle, tako planemo po njih.

Rok začne z zgodbico o Kazahstanu in ljudje prisluhnejo, potem pa nadaljuje z malo močnejšim materialom in izvabi prve nasmehe na obraze. Publika je malce hladnejša, mogoče so nas zadnje 3 dni razvadili.

Kaja nadaljuje s svojim materialom in tudi njej gre malce težje kot prejšnje dni, ampak vseeno izvabi kar nekaj smeha iz publike, ki ji na koncu zaploska, ko se poslovi.

“Sem vesel, da me Kaja vedno najavi,” začnem svoj nastop in dobim prvi smeh, potem pa gre malo gor malo dol. Vseeno mi je fajn, skupaj se smejimo in ko končam, požanjem velik aplavz, ljudje se spet premaknejo k škatli za prostovoljne prispevke, in čeprav jih je manj, spet naberemo nekaj denarja. 

Da bi pokazal, čigav sin sem, standup spontano nadaljuje moj oče. Pove dve šali in neha, ker od tu dalje pride plačilo. Aja dobrodelno je, no potem pa še eno ... Smejimo se mu, ko se odpelje v dolino, kmalu za njim pa se tudi mi pospravimo. 

Skupina se razprši po gozdu in ostanem sam z Majo in Damjanom, klepetamo do vznožja, kjer dobita še en Tailwind paket, da bosta lažje tekla, pa še nekaj maltov našega sponzorja Laško.

 

Še en dan in spet ostajam sam, Boštjan odide h Katarini, ker smo dovolj blizu in jutri gremo na Krvavec.

Se vidimo na Krvavcu. Izpod Krvavca startamo ob 17h, zbiramo se kot ponavadi pol ure prej pri Balkan Campers Jerryju. Danes bo lepo vreme in pričakujem, da nas bo na Krvavcu veliko :)

 

 

Please reload

Our Recent Posts

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com