#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 7: Planina nad Vrhniko

Kako lepo je bilo zaspati ob tebi, se zjutraj zbuditi čist in naspan. Ljubljana ni bila del popotniškega plana za teh 33 dni, ampak tako izjemo si z veseljem še privoščim. 

V pisarni sem se sicer počutil, kot da sem pobegnil z dopusta in čeprav šele po 6 dneh, je vse bilo tako nekako tuje. Kot da bi se človek sprogramiral na 33 dni iskanja interneta po lokalih in sedenja v temačnih kotičkih s kabli navitimi okoli nog. Seveda za pisanje tega bloga, drugače mi je življenje v Jerryju že precej priraslo k srcu in uživam. Najbolj pa uživam na vzponih, obdan s kopico pohodnikov in mojih sodobrodelnežev. Pa potem na nastopih, ki so vsak dan boljši.

V Betajnovo sem prišel med zadnjimi, na parkirišču je bilo že ogromno ljudi, nekaj obrazov sem zdaj že poznal, saj so se mi pridružili skoraj vsak dan, veliko je bilo mojih tekaških prijateljev, s katerimi bi se na kak drug dan zdaj zapodili v hrib in lovili svoje osebne rekorde. Prišla sta Marko in Alenka, Mojca in Zdravko, Klara mi trka že na okno avtomobila, v prvih vrstah je Gregor, Alive treninge predstavljajo Donna, Gal in Tevž, tu so nataša in Pika in še bi lahko našteval znane obraze, ko že skoraj zagrizemo v hrib, pridrvijo Drejka team. Tako je če živiš preblizu, vedno zadnje minute.

Štartamo par minut čez napovedano uro in zagrizemo v hrib. Toplo nam je, sonce je res močno. Dolga kača ljudi se vije proti vrhu, srečujemo tekače, ki nas radovedno gledajo. Danes se nas je res veliko nabralo, Vrhničani imajo zelo očitno radi svojo priljubljeno izletniško točko.

Kot bi mignil, smo pri županovi klopci in zavijemo desno v hrib. Stolp na vrhu je kar naenkrat pred nami in tam nas že čaka današnja komična ekipa. Dobre pol ure smo rabili do vrha, to me je vseeno presenetilo, čeprav sem pričakoval zares kratek vzpon. Z nami so spet otroci in kot ponavadi so oni tisti, ki dvigujejo tempo.

Z nami je vesčas hodil tudi oskrbnik Mitja, ki ga do danes še nisem videl, zdaj sva se spoznala.

Pade ideja, da potegnemo še do Ulovke, da se ne bomo hladili ob čakanju standupa in z veseljem sem del manjše ekipe, ki gre dalje. Nekateri odtečejo, drugi z malo hitrejšim korakom odhodimo še ta kratek podaljšek poti. Jan zavpije za mano, da je moj gleženj očitno v redu, jaz samo skomignem z rameni. 

Z oskrbnikom Mitjo zdaj hodiva skupaj in pade cel kup debat na temo dobrodelnosti, tudi sam je vključen v take aktivnosti in je zelo vesel, da lahko pomaga.

Pogled na smučišče Ulovka je žalosten, spomnim se smučanja na tem hribu, ki je bil čisto primeren za otroke, spomnim se tudi kasnejših izletov s taborniškim klubom popotnikov SJ, razpadajoče naprave skislijo spomin. Slovenci se pač raje kregamo kot stopimo skupaj in naredimo nekaj za skupno dobro. Na srečo imam pri svojem projektu povsem drugačne izkušnje.

Obrnemo se in ko se vrnemo, je na vrsti na vrsti vsakodnevno slikanje skoka in kmalu nastop. Ljudi povabim, da se posedejo na zgornjo etažo in danes prvič potrebujemo svoje ozvočenje za dogodek. 

Veliko nas je, smeh zadoni takoj, ko Pevc pove prvo šalo. Danes je sproščen, super mu gre, ljudje se zabavajo.

Tudi Janu gre odlično, smeh se razlega po Planini in par žensk se zvija v krčih pri Rumba šali. 

Jaz improviziram, skačem s šale na šalo, dodajam nove, pravkar izmišljene bite, skratka uživam. Prepletam res star material s popolnoma novim in me kar odnese. Pogledam proti mizi za prispevke in vidim Donno in Gala, ki se treseta od mraza. Malo slabše pripravljena na posedanje v spomladanskem večeru me spomnita, da je dobro končat. 

Povabim ljudi k dobrodelnosti in kakor vse dni do sedaj, tudi danes kar planejo po naših majicah, škatla s prispevki pa se res lepo lepo polni. Nekaj časa je prav vrsta, kot da bi nekaj delili zastonj, ne pa prispevali. 

Prvih sedem dni je za nami, hvala vsem, ki ste darovali do sedaj, zelo prijazni ste in zelo lepo nam gre. Vsi, ki niste z nami fizično in vam ne bo uspelo prit na kak hrib, še vedno imate to možnost, da vzamete telefon, na katerem mogoče zdaj berete ta zapis, pošljete sporočilo BOTER5 na 1919 in tako prispevate. Na prvi strani tegale bloga pa je tudi primer obrazca za plačilo večje premije za tiste, ki bi radi prispevali več.

Pospravimo stvari v avto in hočemo odit, vendar nas oskrbik in njegova prijazna ekipa ne spustijo, dokler ne poskusimo domačih vrhniških sskutnih štrukljev s suhimi slivami. In ni nam žal. Bili so odlični.

Jerry me že čaka, danes bova sama.
 

 

Se vidimo na Jančah. Iz Jevnice štartamo ob 17h, zbiramo se kot ponavadi pol ure prej. Naj vas tale rahel dež ne ustavi.


 

 

Please reload

Our Recent Posts

PRED SONČNIM VZHODOM vzpon na Triglav, zahod, dva vzhoda, svetlobna aura ... in peklenski mraz

July 14, 2020

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com