No tags yet.
Dan se začne na parkirišču v centru Kozine, kjer sva si pripravila obilen zajtrk. Jerry odlično služi svojemu namenu, postelja s spominskim ležiščem si na srečo ni zapomnila prejšnjih obiskovalcev, od dihanja zarošene šipe pa tudi ne privabijo radovednih pogledov, ki bi naju zmotili pri spanju. Ali pa jim je preprosto bilo vseeno, na to nisem pomislil.
Zbudilo naju je sonce.Iskanje pravega lokala za zapis prvega bloga je bilo kar komplicirano, vsi so bili zaprti do 11h, ampak končno sva le našla streho z elektriko in internetom v Divači in si naročila kavo in čaj. V Ljubljani bi naju verjetno vsaj 5x vrgli ven, toliko časa sva urejala vse sorte stvari ...
V Lipici sva bila uro pred zborom, dovolj za posušit par Craftovih majic na soncu preden so se začeli nabirat prvi planinci. Vreme je danes zdržalo cel dan in to se je poznalo tudi na obisku, še bolj pa gre zaslugo gotovo dati predsedniku planinskega društva Sežana, ki je zbobnal planince na kup in domačemu alpinistu, ki ga vsi poznajo in je pripeljal prvi. Iz pogovora med njimi razumem, da se ljudje še vedno bojijo, da bodo z mano proti vrhovom mogli tečt, pomirim zbrane, da letos pa res hodimo, ker je pomembno predvsem druženje in kvalitetno preživljanje časa v hribih.
Par minutk po napovedanem odhodu skupinica zagrize v hrib. Tempo nam daje Marjan Olenik – Gurta, svetovno znani himalajski popotnik, ki tudi izbere pot pohoda.
Z Gregorjem Zalokarjem, mojim glasnikom v javnosti, ki smo ga danes že drugi dan zvabili na pot, padeva v debato in sploh ne dojamem, kdaj smo prišli na vrh Kokoši. Danes je bil verjetno najkrajši odd 33 vzponov, ampak nič manj lep kot bodo prihajajoči.
Preden pohodnikom dovolim naročiti Laško, gremo še do najlepšega razgleda proti Slavniku in opravimo skupinsko sliko, potem pa se posedemo okoli miz in navalimo na arašide in pivo. Jaz pijem brezalkoholni Malt, pivo za nas! Verjetno eno paše, pravi pohodnik pa ne bo segel po drugem.Sara, Šumi in Kaja so že na vrhu, vse je pripravljeno za nastop.
Odločimo se, da tudi danes izvedemo nastop brez mikrofona, čeprav je ljudi občutno več, poleg naše skupinice jih je kar nekaj prišlo še po svoje in Šumi je dobil njihovo pozornost že s prvo šalo. Super mu gre, pohodniki spoznajo njegovo mamo, Žabija, življenje v Savcu. Tudi Kaja jih lepo nasmeji in čeprav mi je to seveda všeč, bi raje nastopil pred njima, ker bom imel zdaj težko delo. Ampak je strah odveč, tudi meni prisluhnejo z navdušenjem in po prvi šali, ki pade na plodna tla, gre vse veliko lažje.
Pohodniki so navdušeni nad stand-up komedijo in pomislim, da je velika večina prvič bila na takem nastopu. To je super, očitno bomo s tem projektom vendarle spoznali tudi nekaj novih ljudi z našim delom. Oskrbnica koče na Kokoši (oz Kokoški, kot ona pravi, da bi moralo bit) je tako navdušena, da se vsake toliko tudi sama vključi v program. Že prej mi preda poln šparovček cekinov, ki jih stresemo v škatlo z donacijami in tako lepo povečamo izkupiček za botrstvo, nabran v prvih dneh. Velika hvala koči na Kokoški in vsem darovalcem.
Malo še poklepetamo in se v manjših skupinah odpravimo proti dolini.Drugi dan je torej za nami, sledi tuširanje v gozdu, voda v solarnem tušu se je segrela nad temperaturo “trpi in drgni”, upava pa vseeno, da bo jutri še malo več sonca.
Pojeva odlično rižoto, za prste obliznit. Boštjan bo lahko še kdaj moj fotograf, ker tudi odlično kuha.Pred spanjem še malo zabrenkam na gitalele, sledi še malo prijetnega telefona (mal sem osladen, pa kaj) in spanje ...
Se vidimo danes na Sviščakih, od koder ob 16h krenemo skupaj na Snežnik pogledat, če je moj prijatelj Medved še kje gori. Potem se vrnemo in nastop izvedemo v koči na Sviščakih. Kmalu na svidenje.