Tek trojk / pohod ob žici

 

Klikne me Kristi in vpraša, če grem na tek trojk. Pravim, da ne, ker naslednji teden tečem 100km na vipavskem trailu, njemu pa se to zdi čisto dober trening. Da ne bomo šli hitro pravi, čeprav mu ne verjamem najbolj, privolim. Pomislim na vse njegove kolajne s pretečenih maratonov in na 200 miljsko gorsko preizkušnju, ki jo je pretekel nazadnje. Začne se iskanje tretjega. Pa dejmo rečt Matjažu, ki ima dan prej žurko za 30. Sej bomo šli počasi in ne bo tako hudo, če bo malo neprespan. Pa tudi start je šele ob pol desetih. In dež je napovedan, se bruhanje ne bo prijelo na grme ali asvalt. Ni bil čisto takoj za, je rabil uro za premislek, ampak potem smo bili zmenjeni.

 

Prijavim ekipo GAS MAS in ŠPAS. Gas, ker je Matjaž gasilec, MAS za maserja Kristija in ŠPAS za mojo komedijo. Zanimivo je, da je lahko tek tudi tako poceni, da lahko plačaš 10€ in vseeno dobiš 3 majice, 3 štartne čipe, 3 medalje in čisto nič premalo okrepčevalnic na poti. Hm … raje neham razmišljat, kam gre razlika na ostalih tekih, ki niso nič bolje organizirani od tega.

 

Po večeru črne komedije v 10ki grem še malo na Matjaževo žurko in čeprav imam plan it malo prej spat, po daljšem telefonskem pogovoru prijetne narave vseeno kar nekaj časa ne zaprem oči. Na Matjaževo pobudo oblečemo nove craftove #standupmaratonec #gremovhribe majice in se ob 9h najdemo pri garderobah. Vsaj tak je plan, ampak Matjaž dobi dober parking v centru in naju s Kristijem počaka kar bližje starta. “V oči me glej,” pravi Kristi, ko ga ob stisku roke Matjaž malce preveč očitno pogleda v narasel trebušček in zasmejimo se. Kljub temu še vedno mislim, da bom najšibkejši člen v ekipi.

 

Na startu je bilo manj ljudi kot sem pričakoval in sprehodili smo se med njimi proti prvim vrstam. Medtem je napovedovalec že odšteval sekunde do starta. Množica se je premaknila proti Resljevi in dalje po asvaltu. Noge se kar nočejo navadit na asvalt, s tem se bom moral še spoprijet, če se bo želja po Balatonu, Špartatlonu in podobnih dolgih cestnih dirkah nadaljevala. Ampak o tem kdaj drugič.

 

Trije tipi na dirki, kjer so tudi ženske ekipe, to nikoli ni tako fajn … ker se kar tekmuje, kdo bo imel bolj sočne opazke, ko se prehiteva kako od njih. Najglasnejši pa smo bili, ko smo se srečali s kakšno mešano ekipo. Že zelo kmalu smo hoteli Borutu vzeti Natašo, potem smo oblajali cekinčkove punce, se kasneje zagledali v oranžno majico, potem pa se le umirili in počasi osredotočili na tek. Ravnine nismo smeli vzeti preveč zlahka, saj smo vedeli, da nas kmalu čaka vzpon na Urha in je do tja treba ohranit moči.

 

Zanimivo, prav pri Žalah smo srečali Alive ekipo, tam kjer so se začenjali eni naših prvih skupinskih treningov, eni mojih prvih tekaških treningov na sploh. In točno tam sem prvič predstavil svojo idejo o tekaško komičnem projektu z dobrodelno noto. Oni so šli na pohod ob žici in verjetnost, da se srečamo je bila res majhna …

 

 

Nekje okoli Fužin smo začeli srečevati trume pohodnikov. Eni so šli v našo smer, drugi nasproti nam, vsi so nas vzpodbujali, mi smo vzpodbujali njih, vsake toliko kakšno trojico povabili v našo smer, na tek trojk … Vse, da bi proga minevala hitreje.

 

V Bizoviku navijata X in Vesna. Nista se podala na progo, vseeno pa sta si vzela čas in prišla navijatbodrit tekače ob progo. Lepa gesta. Dvignemo si roke v pozdrav in Žiga nas nažene v hitrejši tempo z besedami, naj me kar nič ne čakata. Pokazal bi mu jezik, pa se mi ne da več obračat nazaj.


Tipček pred mano vehementno odvrže prazen gel na tla. Dvigne mi tlak, meter stran je smetnjak in vzelo bi mu manj kot sekundo … Pospešim in si zapomnim številko, 178 torej ekipa Skubic bros _amp; German. Povem jim svoje in jih prehitim, predlagam, da gre nazaj pobrat, ampak me sam gleda, ko tele v nova vrata. Ne zanimajo me več, sam da jih imamo za sabo, vendar se jih nekako skoraj do cilja ne otresemo. Na živce mi gredo, kasneje ko po majicah ugotovim, da pripadajo nekakšni krščanski salezijanski mladeži, sem toliko bolj nejevoljen. Očitno jih učijo, da bo bog pospravil za njimi, kaj vem. Klanec proti svetemu Urhu me razveseli in precej hitro zagrizem vanj. Kamerata se ne strinjata z mojim tempom in upočasnim, na vrhu nas čaka okrepčevalnica, kjer ju počakam in se dobro napojim z vodo, za njihov izotonični napitek se ne zmenim, saj nosim sabo svoj Tailwind. Ne bi ga niti rabil, ampak ker res dobro dene za krče, ga imam za vsak slučaj vseeno v manjših bidonih.

 

Od tu dalje je milina, gozd, senca, mehka podlaga, to česar sem navajen. Zdaj bo letelo. Poskakujem in zares uživam, čez ramo se oziram, da ne pustim ekipe preveč zadaj, ampak na srečo jima Urh ni pobral vse moči in lepo napredujemo. Skočim v prvo lužo in potem v drugo, zavriskam in se zavrtim na peti, res je dobro tečt. Pritečemo na Orle, meni precej znano lokacija še iz časov Bobnars United, ko sem hodil tu čez na polnočno pobobnavanje nad avtocesto. Takrat sem imel drugačno odpiranje ventilov, ampak očitno vsaj malo povezano z gozdom in nočnim bivanjem v njem. Na ostrem ovinku, kjer se je šlo okoli škarpe in skoraj 360 stopinj v desno, ploskajo otroci in za šov preskočim škarpo in kot da sem na boardu dvignem pete in primem za nekaj trenutkov enga lepga Metoda. Slišim otroško navdušenje.

 

Tu nekje srečamo Klaro, ki gre v nasprotno smer. Pritisne nas s svojim telefonom in jaz ji pritisnem enga cmoka na prepoteno lice.

 

Spet malo asvalta, ampak ne za dolgo, mi zavijemo desno, pohodniki gredo nad nami. Z Matjažem opaziva večjo skupino in skoraj istočasno zavriskava, nekaj glasov nad nami odvrne in vsi se zasmejimo. Sonce nas greje skozi bukovo listje in glede na napovedano močno deževje, imamo precej toplo in suho vreme. Jaz to nadoknadim s skakanjem po lužah, vsake toliko ne prizanesem tekačem v bližini, vendar ni nihče jezen, vsi uživamo na progi.Z Matjažem začneva poskakovat in hopsat ter prepevava Kekčevo pesem, Kristi pa skozi zobe zabrunda, naj mu ne pobijeva čisto vse morale. OK, OK … spet se smejimo … fajn nam je … še 5 kilometrov. To zmoremo z lahkoto, a ne?Prehitevamo mešano trojko tekačev s srcem al nekaj podobnega in dekle odvrže poln gel ob pot. Uspe mi ga pobrat in zdaj sem res jezen. Sredi gozda, a res? Ampak saj se ne morem ukvarjat s čisto vsakim kretenom. Kar ne pomeni, da ji nisem namenil par krepkih, preden sem odskakljal dalje po koreninah. Pravi, da je gel pustila za svoje sotekače. Mogoče bi m e prepričala, če ne bi imeli identičnih majic in bi obadva videl precej naprej. Očitno ona ni opazila, kdaj sta šla naprej.

 

Matram se, da ne bi bil nervozen, ko nas prehitita dve trojki. In da se ne zaženem za njimi, saj moram ostat z ekipo. To je poseben trening hehe … Pa ne, da sta Matjaž in Kristi kaj počasnejša od mene, samo ne zaganjata se v vsak klanec in dolino tako kot jaz in ne zmoti ju vsak tekač, ki pade mimo. Na srečo jih ni veliko, očitno smo se zelo kmalu postavili na svoje mesto in na njem ostali skoraj do cilja.

 

Zadnja 2 kilometra smo spet na cesti, številni gledalci nas vzpodbujajo, proti centru se množica povečuje in res je lep občutek, ko misliš, da vsi navijajo zate, za tvojo ekipo. Veliko je znanih obrazov, dejansko nas vzpodbujajo po imenih in to nam da krila za zadnji kilometer.“Saj ni nobenega za nami, lahko se umirimo”“Ja, pojdimo lepo skupaj”“Skupaj ja … kar lepo priključita se mojemu tempu, hehe,” sem jima odvrnil in dvignjene glave in ramen smo zavili med ograje na Kongresnem trgu, kjer sta nas čakala Donna in Gal na eni in Tjaša na drugi strani, zvok moderatorja nas je pozdravil, jaz pa sem v svojem slogu vpil na gledalce, da jih nič ne slišim in hoteli ali ne, so nas morali pospremnit z aplavzom v cilj.

 
Pokleknil sem pred punco s kolajnami in nadela mi je spomin na tek trojk okoli vratu, sledilo je stiskanje rok z znanimi obrazi. Tako na startu kot na cilju je bilo ogromno znanih obrazov in všeč mi je misel, da pripadam tej druščini. Stiski rok, treplanja po ramenih in najpomembnejše, vprašanje, če se nasledni teden vidimo v Vipavi na novi 100ki. Ja, jaz zagotovo pridem, Ultra Trail Vipava Valley čaka name. In potem zelo kmalu, dva dni kasneje start letošnjega projekta #STANDUPMARATONEC na Kozorogovi poti.

 

 

Ko smo se preoblekli, nekaj popili in se malo povaljali po travi, sem odšel dalje, popoldan mi je ponujal odlično druženje, ki se je zavleklo pozno v noč.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com