Istra mi je dala po pi...

 

 

100 miles of Istria, verjetno najbolj elitno ultra trail tekmovanje v regiji, tekmovanje, na katerega rinejo Slovenci in se preizkušajo v različnih razdaljah. 100 miles of Istria ponuja rumeno, zeleno, modro in rdečo traso, dolgo 168 km s 6500 višinskimi metri. Jaz sem izbral najdaljšo, ker se mi je zdelo, da sem že zrel zanjo, seveda se mi je zdelo, verjetno se mi je že dolgo zdelo, realnost je pokazala zobe, ampak na  koncu sem jo le obrnil, premagal traso in samega sebe.

Brez odličnega supporta tudi tokrat ne bi šlo, najboljša oskarba pod vodstvom  Oskarja Mažgona se je na začetku povečala še z Borutom in kasneje z Drago, ki je odstopila na 70km, tako da sem vesčas imel močno ekipo, itak pa je ob progi vesčas bilo še kar nekaj Slovencev, ki so navijali za vse nas.

Na pot smo šli v četrtek popoldan in se tradicionalno ustavili v ljubljanskem SUBWAYu, da posendvičamo in se mal pohvalimo, kam spet gremo. Videli smo strahospoštovanje v očeh mlade gospodične, pa čeprav ji je bilo ene tolk jasno, kaj je 100 milj kot meni, ko nekdo reče, da je vrednost nečesa nekaj miljonov evrov. Pač veliko. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V četrtek smo se filali z makaroni in regratom, hrano pa zdaj že tradicionalno jem s palčkami, ker sem tako videl pri Iviju in verjamem, da pomaga pri premagovanju proge. Prevzem številke (ne povem, da sva z Drago skočila čez ograjo in tako prišparala čakanje v vrsti naslednje jutro), par kratkih debat in spat. V petek so bli makaroni z regratom že za zajtrk in potem skrbno pakiranje tekaškega nahrbtnika. Pet stvari maš za vzet, pet stvari, ampak vseeno ti to lahko vzame uro do dve, ker tuhtaš za vsako od njih, kam jo dat in kako, da bo čimlažja in čimmanj opletajoča.

 

 Na startu se nabere velika slovenska ekipa in takoj začnejo padat petke, kratke pijačke in vzpodbudne besede. Tu so res vsi, moji Grmadarji, pa Vipavski tekači, udeleženci treningov in tekem, ki jih spoznavam vedno več v zadnjem letu. "Ne zažen se na startu kot ponavad Tešky," je verjetno stavek, ki sem ga največkrat slišal in ki sem si ga itak že nekako zabil v glavo v zadnjem tednu in res upal, da ga bom slišal vsaj do dvajsetega kilometra. Slikanje celotne odprave z zastavo ne sme manjkat, potem pa spet vsak v svoje misli in še zadnje priprave. 

 

Objamem Katko in v smehu mi napove srečanje na 5 urah tekme kot že večkrat do zdaj, objamem Klaro in si zaželiva srečo, stisnem Alenko in upam, da Marko ne bo zvedu, kaj mi gre po glavi ob tem, od strani me Dule hoče neki sprovocirat, pa se kar malo umaknem. Sploh ne opazim, kdaj se je množica začela premikat in že se premikam z njo, nikamor se mi ne mudi, šele po nekaj deset metrih me zagrabi tisti občutek, ki ga ponavadi dobim že par minut pred startom. Ura je prižgana in noge začnejo stopati druga pred drugo po asvaltu. Pokažem jezik kameri, nato še drugi, skuštram otroka ob progi in prestrašim naslednjega, potem pa se zazrem v cesto in globoko vdihnem. Zdaj ni več poti nazaj, vizualiziram svoj edini cilj, čez 28 ur moram bit v Umagu, da me ne ujame noč. Nočem še enkrat prižgati čelke. Verjetno bom zadovoljen tudi s slabšim časom, na prvem mestu je za vse nas pomembno priti do cilja, ampak to sem si zadal in s to mislijo bom šel do konca.

 

Kmalu ujamem svojo grmadarsko trening družinico, tu so Frenk, X in Beli, že na začetku nam je pobegnil Vidali v družbi favoritov, čisto blizu je Katka. Zmanjšam brzino in vsi se zdaj drenjamo okoli nje. Potka se zoži in naenkrat smo drug za drugim, kmalu ne morem v tempu počasneža pred mano in še enega, pa še enega in pobegnem naprej. 

 

Rabac je poln spominov, konec osnovne šole smo malo nad njim gradili hišo, pa jo potem nedokončano prodali in sem bil jezni najstnik, ki se je čutil opeharjenega, tu doli sem se z eno punco skrivaj poljubljal za čolni, sestra pa naju je opazovala s pomola za nama, po teh klancih sem si vsako noč potrgal kožo v robidovju, ko sem hodil k njej na nočne vizite (ne k sestri, alo), dokler naju ni zalotila njena mama. Naslednji teden sem tu zribal prvega polža za verižico in ga poklonil nemški blondinki ... spomine prekinejo stopnice in že grizem navzgor. "Ovih stepepenica tu nikad nije bilo," se zaderem družbi okoli mene in nekdo odvrne: "Ne, napravili su jih danas za nas." Kmalu ugotoviva, da se dva Slovenca pogovarjava v hrvaščini. 

 

Zlezemo v hrib in do prve okrepčevalnice res hitro mine. Oskar in Borut, zavita v zastave, že ploskata in že dobim nazaj gopro, da bom še malo snemal za, kaj vem kdaj zmontirani, video s te preizkušnje. Spijem malo cocacole, pojem 3 rozine in 2 čipsa in že sem na poti proti Prodolu. Ta gre strmo navzgor in spet je ob meni Francesko, dokler ga lupček od hčerke ne katapultira naprej in ga ne morem več ujet. 

 

Prehitevam v hrib, prehitevam v dolino, po ravnini me fantje lovijo nazaj, pa jih v hrib spet prehitevam. Na vrhu nas čaka prelep sončni zahod in vzamem si čas za sliko. Le za eno, potem grem naprej. Čeh v opankah mi ne pusti dihat. Ne morem verjet, da je šel na trail v opankah. V resnici ne, ni res, ne morem verjet, da je v opankah bos in ne v belih nogavicah, kot bi se za Čeha spodobilo. Verjetno bi se mu strgale, pa jih je raje prišparal za cilj. Jaz na vsaki nogi drugo inov-8 supergo, on v opankah, pustmo zdej, kdo se ni znal obut :D

 

Potem nas je počasi zajela tema in prižigale so se lučke. Zdaj smo že precej raztreščeni in ne vidi se toliko svetilk, ampak v daljavi pred mano so beli soji in rdeče pikice, za mano pe še več tega. Na tej okrepčevalnici ni Oskarja in Boruta, je pa ogenj, prostovoljci so si zakurili pravi mali kres, vse da bi bi bilo bolj zanimivo tudi za nas. Na hitro zaključim, spijem svoj prvi redbull in že sem dalje na poti proti Učki, najvišji točki celotne trase z zame najtežjim vzponom. Pričakovano me ujame Katka, saj je že ta čas, z njo je Beli in ko vidi, da imam krizo, mi ponudi Snickers. Vzamem, ampak je zmečkan, ne morem ga pojest hehe. V resnici mi nič ne gre, poskušam jima sledit, pa me pustita daleč zadaj, od vrha pa pritisne peklenski mraz. Drgetam v kratki buff majici in moram se ustavit, da navlečem dolge rokave. Pa še ene. In še rokavice. Malo bolje je. Zagazim v sneg in že sem na vrhu. Zdaj bo šlo samo še navzdol (do okrepčevalnice in prvega časovnega limita). Od daleč slišim Oskarja, kako se dere "ne se šparat, dejmo Tešky, ne bo te zdej čakal, kaj se vlečeš ..." Poskušam mu nekaj odgovorit, pa ne gre. Moč se počasi vrača, ko tečem navzdol, no ne tečem, smučam po snegu in drsim proti lučem. Prvi malo daljši postanek na toplem, samo da pridem k sebi, pojem čisto malo trše hrane, ampak treba je it naprej, ne smem se zasedet, mi bo ratalo preveč fajn. Oskar in Borut vzpodbujata in navijata dalje, po potrebi pomagata vsem pred mano in za mano. 

 

Zapodim se na cesto in zastavice so nekako čudno postavljene, ampak nekako se znajdem naprej in pravilno zavijem s ceste. Borim se sam s sabo in neko čudno slabostjo, mogoče bi moral še kako minuto posedet. Ampak potem bi mogoče obsedel, kot mnogi za mano. Prehitijo me trije tekači in to me razjezi. Pospešim in jih začnem prehitevat nazaj. Vse 3 in še nekaj drugih. Vse do Brgudca. Po potkah, snežnih zaplatah, makedamski cesti, vedno najdem enega za prehitet. Kjer mi Oskar ponuja žganje. Raje spijem svoj tretji redbull. Rumenega. Vesel sem, da imam izbiro na okrepčevalnicah, summer edition red bull je res fin. Oddrvim dalje in spet prehitevam. Super občutek. Prilepim se mu za rit, mu diham za ovratnik, dokler ga ne začnem živcirat in potem ga brutalno premagam kot Brutus Julija Cezarja. Predstavljam si ogromen kamnit hodnik, v katerem je veliko Cezarjev in jaz jih prehitevam. 

 

Na Trsteniku izvem, da je X odstopil na Poklonu in mi je žal zanj. Brez njega ne bi bil tukaj, bil je velika motivacija in vezni člen do ostalih motivatorjev na moji trail poti. Ne smem preveč razmišljat o tem, sorry Žiga, moram dalje, jaz moram do cilja. 

 

Borut in Oskar sta bolj utrujena od mene, v Buzetu me bosta čakala v avtu. Morata malo zaspat. Samo, da bodo telefoni na glas, pa je vse v redu. Tečem dalje, počasi se svetli, ampak seveda je čelka še vedno nujna, pa tudi označevalne zastavice se super vidijo, ko jih posvetiš in neumnost bi bilo ostat prehitro brez tega. Zadnji del poti proti Buzetu je tako strm, da moram zavirat, saj bi me drugače vrglo na nos. Žbevnico si zapomni vsak udeleženec Istrskega traila. Prav na živce mi gre, da moram it navzdol tako počasi, ampak vsakič ko probam hitreje, zapače v mečih. 

 

V Buzet sem prišel z dnevno svetlobo, lahko bom umaknil čelko in sprostil glavo. Saj me ni motila, ampak vseeno je nekakšno olajšanje, ko jo vržem dol. Borut me že streže z makaroni in toplim čajem, Oskar mi menja bidone s Tailwindom in vodo. Na polovici poti sem. Počutim se že precej uničen, jaz pa sem šele na polovici poti. A lahko zamenjam traso in rečemo, da je to to. Da sem pretekel eno krajšo? Ajde ne seri, gremo dalje. Priklopim uro na powerbank, ker počasi umira, tudi njej tako povem, da greva še eno rundo. Popijem 2 medex guarana sport kapsuli. Baje ne smeš 2, ampak hej, pred majo je še 85km poti ... Razložim Oskarju, da je moj plan 28 ur zmanjšan na 27 ur, ker sem včeraj ugotovil, da je dan v resnici samo do 20h in potem je res hitro res tema. Samo čudno me gleda. Dobro ve, kaj me še čaka. Pride avtobus za start na 67km ob 8h in razveselim se Ivija, ki je tokrat izbral to razdaljo. Seveda je prišel zmagat, to mu tudi rečem in samo nasmeji se. Pride tudi Žiga in sporoči svetu, da super zgledam in da nisem še nič utrujen. Zgleda sem res dobro skrival, hehe. Poslovim se od Boruta, ki se preseli v drugo spremljevalno ekipo, tukaj še ne veva, da se bomo vesčas videvali in da bo ekipa tako v resnici samo še večja, plosknem Oskarja in se zapodim proti Humu. Po cesti gre še počasi, noge se morajo spet ogret na delovno temperaturo, potem spet dobro leti, vem da bo zdaj šlo, vedno je lažje, ko si enkrat čez polovico poti. Sicer zgubiš na hitrosti v primerjavi s prvim delom, ampak mi smo oddelali že večino višincev. No, tako sem vsaj mislil.

 

Prehitevava se z enim Japoncem, po ravnem on, v hrib spet jaz, po ravnem on, v hrib spet jaz. Vmes je treba 7x prečkati reko Mirno. Prvič se trudim po kamenju, drugič se trudim po kamenju, tretjič zajamem vodo, četrtič zletim naravnost čez njo ... S tem pridobim kar nekaj prednosti in pri vsakem naslednjem prečkanju prehitim še kakega obotavljajočneža. Pa mirosna.  Na Hum pridem pred Japoncem. Je najmanjše mesto na svetu, prostovoljci so  še vedno enako prijazni, še vedno vedo, da so tu zaradi nas. Oskar ima nanj lepe spomine, pravi, da je tu njegova najljubša okrepčevalnica, ker je tukaj lani odspal na kavču svoj power nap. Pogledam lušno prostovoljko in si mislim svoje. Poslovim se in nadaljujem. 

Okrepčevalnica v Butonigi je bila slovensko obarvana, do njih priplešem v svojem stilu, Drejka team (Uršula in Andreja) s prijateljicami za nas res odlično poskrbi, ne verjamem, da samo zato, ker se poznamo, juha, čokolada, banane, oreščki, celo foto session ... skoraj se malo preveč zasedim, treba je dalje. Japonec spet starta pred mano in ker grem v avto menjat polnilce, pozabim na palice. To mu da nekaj prednosti na ravnini ob reki, ampak saj bo spet klanec, pa te bom ujel. Dobim ga na vrh klanca, izčrpan je od vročine in pleše levo desno. V trenutku ko sem ob njem, desno od njega zagledam plastičen sod, poln deževnice in ne da bi karkoli rekel, ga zagrabim za glavo in potunkam vanj. Sigurno je mislil, da ga hočem ubit in se znebit konkurence. Ko je vrgel glavo v zrak, me je presenečeno pogledal, vendar ker sem sam ponovil enako in še svojo glavo potunkal v sod, se mu je obraz razlezel v nasmešek. Zapodila sva se dalje po poti, ki je bila na momente tako blatna, da si se drsal ali celo obstal vkopan na mestu.

V hrib proti Motovunu res trpim, vroče je za znoret. A se lahko prosim vrnemo na Učko, na sneg, v mraz. Tole je grozno. Vržem se v senco ob poti in vzamem telefon, da napišem en sms. Dobil sem jih veliko, vzpodbudnih. Folk je z mano. Če bi imel čas, bi se mi milo storilo, ampak Japonec gre mimo. Skočim pokonci in ga že lovim. Spijem do konca oba bidona in se zapodim v breg, sonce pa mi piči v glavo. No, saj vsem enako, nimam kaj jamrat. Pokličem Oskarja, da mu naročim 2 bidona vode in predvsem da ga vprašam: "A moram jaz tle gor na ta jeben grad?" "To ni grad, to je mesto." "Ja sej." "Ah, nisem slišal naglasa."  Pot postane kamnita cesta in zavije med zidove hiš. Prav upočasnim, celo ustavim se, da se naužijem sence in korakam v mestno jedro. Srečam Boruta in Matjaža z družinami na pizzi. Sedijo na soncu, zato jih niti ne grem bližje pozdravit, samo dvignem roko in se zarežim, iščem okrepčevalnico na drugi strani mesta. Z Oskarjem je zdaj Draga, precej nesrečna, ker ni končala poti. Polivam se z vodo, jem in pijem, pa spet polivam z vodo. Japonec se sezuva in jaz zavlačujem. Grem, moram it dalje, še en lep kos poti je pred mano, še dobrih 30 kilometrov. Najhujše sonce je sicer popustilo, dober sem. Še vedno vztrajam v dolgih rokavih in pajkicah, nisem hotel, da me opeče. Ampak zato se toliko bolj potim in če ne čutim nikjer drugje, je sol ki teče po hrbtenjači navzdol, pustila svoj davek. Peče, res peče, hodim na široko, ustavim se ob potočku in poskušam umit, pa peče samo še bolj. Mah grem dalje, ne smem si pustit, da bi me to zdaj ustavilo. 

 

Oprtalj je hecn, okrepčevalnico vidim od daleč, pa vseeno pri kontrolorki skoraj narobe zavijem. Z glasno muziko v ušesih, danes me poganjata Dubioza kolektiv in Leaf-fat, skoraj preslišim prostovoljke, ki se derejo name. Naletim na vse Slovence, ampak grem mimo njih v šotor, kjer si nalijem vodo in mislim, da bodo prišli za mano. Ker jih ni, se zapodim čez drn in strn in tečem, tečem kot za stavo, pot gre navzdol in neizmerno uživam, vsak korak sicer že malo boli, ampak vseeno je odličen občutek.

 

Kliče me Katarina in ne morem se javit. Ni mi do pogovora. Ampak sms mi pove, da sta tukaj z Boštjanom. Dobro, naj se javita Oskarju. Me že čakajo vsi skupaj malo naprej od okrepčevalnice v Grožnjanu. Poberem kos kruha in sira ter se jim pridružim na zidku. Sledi umivanje soli in mazanje z B pantenom. to je treba rešit, drugače ne bom prišel do cilja. Vmes jem banano, zanimiva kombinacija. Upam, da ne zamešam rok, da ne dam brisačke v usta in banane ...

Pride Mojca, teče na 40km in začne neki žvrgolet. Nič ne razumem, čist sem že odklopljen in v svojem svetu zgleda. Krenem dalje, najprej zelo počasi, ko pa me ujame se kmalu zapodim za njo. Grem tako hitro do Buj, da me Oskar ne ujame. To se kasneje izkaže za slabo, saj bi v zadnjem delu rabil tailwind. No, imel sem ga eno dozo pri sebi, ampak saj se tudi spomnil nisem, na hitro sem pobasal par stvari in se zagnal naprej. Samo še 15km, to bi moralo biti lahko, tempo imam kot, da danes še nisem nič tekel, še vedno uživam. 

 

Zdaj se pot zravna, pred mano je 10km travnika, po katerem se vije pot, zavija čez mostičke, ob kanalih, po blatu, pa spet po travi in tako neštetokrat. Duhomorno. Še kakih 6 km do cilja imam in zdaj bi moralo bit vse samo še uživanje do konca, ko me nekaj preseka. Zaboli me celotno telo, zmanjka mi energije, kot bi mi nekdo vzel baterije ven. V trenutku. Ne morem več, grem tako počasi, da bi me prehitela stara mama s hojico, pogledujem na uro in metri se ne premaknejo, kaj šele kilometri. Hočem stisnit zobe in nadaljevat, pa ne morem. Mimo mene gre Japonec, zdi se mi, da drvi, potem še Nemec in na koncu še bradati Škot. Pri vsakem se poskuam postavit nazaj in mu sledit, pa ne morem. Mimo mene gre veliko tekačev z rumene in zelene proge, vsi me bodrijo, mi ploskajo, čestitajo, ampak jaz ne morem potegnit nobene energije iz tega več. Sonce počasi tone proti morju, pred sabo vidim Umag, ampak se mi zdi tako daleč. Prostovoljec ob cesti mi reče še 4 km. A si nor, ne morem več še 4 km .... aaaargh .... 

 

Prehiti me Irena in mi ponudi ploščico. Z vesljem jo vzamem in zagrizem vanjo. Kokos. To je verjetno dobra ploščica, zdaj bi jo najraje izpljunil. Ampak se pomatram in jo pogoltnem. Stečem 10 metrov, pa se spet ustavim. Še enkrat ugriznem v ploščico, stečem in se ustavim. To parkrat ponovim in pospravim polovico ploščice. "ajde daj, zmoreš", "ne boš zdaj odnehal" ... 

 

Slab kilometer pred ciljem, v daljavi že slišim glasbo in napovedovalca, pred sabo pa vidim neke ljudi, ki me kličejo. Oskar z ženskim glasom. A se zajebava, pa kaj mu je. Zdej ga bom, sam da pridem do tja. 

"Čau Tešky, ajde greva skupaj, daj mi palice, bom tekla s tabo ... samo še čez križišče moraš ... " No, to pa ni Oskar. To je Nataša. In zgleda je prinesla od nekje še mal energije v moje prazne baterije. Nekako stečem in ona ob meni, do križišča, pa čez križišče in potem še čisto malo in že sem med ljudmi ob ograjah na levi in desni in zadnjih 100 korakov naredim v slogu velikih.  Visoko dvignem roke in se zaderem JAAAAAA ...

 

 

V cilju padem na kolena in glava mi omahne proti tlem ... poklonim se trasi ... po 168km in 6500 višincev, po norih 26 urah in 53 minutah grizenja v hrib, drvenja v dolino, preskakovanja potokov, ... sem sicer z dvignjenimi rokami pritekel v cilj, potem pa zelo hitro pokazal, koliko moči še imam. 

 

 Ampak oddelal sem jo v željenem času, v manj kot 27 urah, v cilj sem prišel brez lučke in popolnoma brez moči. Še nekaj časa sem bil tam na tleh, se potem odplazil proti mizi in še tam kar občepel s solznimi očmi. Sesut sem bil do zadnjega atoma.

Kaj dodat. Človeško telo je stroj, vendar le, ko se glava tako odloči. Treba ga je vzdrževat in delat z njim, pa je možno res skoraj čisto vse. Meje so samo v naših glavah. Seveda tudi glava včasih ne zmore sama in takrat so tukaj zunanji pomočniki, zato res še 1x hvala Oskarju za najboljšo oskrbo ob progi. Komaj čakam, da se spet skupaj podava na progo, do takrat pa morava izšolat nekoga za support, ker si me res razvadil. Hvala Borut, ki si pomagal Oskarju prve pol poti, pa potem v resnici v družbi še druge pol poti, hvala Draga za sodelovanje po tvojem odstopu in animiranje Oskarja v avtu. Hvala Nika za poslane smse, ki so mi dali krila. Hvala Katarina in Boštjan, ki sta uletela povečat ekipo in s tem energijski naboj. Hvala Matjaž in Tjaša, da sta prišla navijat v cilj. Hvala Nataša, da si me pospremila skozi cilj, ki ga sploh videl več nisem od utrujenosti. Ma dost pohval, ko vas je..., pejte probat še vi, res je kul, sploh ni težko. 

 

Hvala odlični organizaciji in predvsem vedno nasmejanim in pozitivnim prostovoljcem na kontrolnih točkah.

V cilj nas je prišlo 263 od več kot 400 in moj rezultat me je uvrstil na 39 mesto. S tem rezultatom sem več kot zadovoljen, še posebej, ker je to moja prva 100 miljska tekma. Zagotovo pa ne zadnja in kot zgleda, tudi ne najdaljša, ki se je bom kdaj lotil.  

 

 

 

 

 

 

     

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednji dan smo se spet zbrani, da zaploskamo Slovencem na stopničkah, Katja, Klara, Ivi ... BRAVO, CARJI ... In vsi vi ... mislim mi ... :D

Hvala Boštjan Selinšek za odlične fotografije in Uršula Debevec za tvoje (Butoniga), une k so mal slabše, so moje :D

 

obut v odlične INOV-8 (leva trailroc 275, desna trailroc 290), oblečen v BUFF pajkice in majico, kasneje pa CRAFT trail majico in po potrebi CRAFT vetrovko, na glavi BUFF kapa in okoli vratu BUFF tuba. Trail nahrbtnik z mehkimi bidoni INOV-8. Na Učki še Inov-8 rokavice. Nogavice so INOV-8, gate CRAFT ... evo vam vsega :D
 

Pil sem vesčas TAILWIND NUTRITION, ki je držal večino časa ob malo dodatne hrane, energijo sem pridobival z MEDEX GUARANA SPORT, za ekipo pa poskrbel s pivom LAŠKO, ki je v vročini lepo teklo.

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com