Transgrancanaria

Tek je eno samo uživanje, tek so plesni koraki ...

Posnetek je narejen v Artenari na 62. km tekme, po tem, ko sem prvo krizo premagoval z 10km plesom po potkah in glasno pojoč prehiteval tekače pred sabo, ki jim ni bilo nič jasno ... Malo kasneje sem sicer čutil davek na razigranost, ampak se je splačalo vseeno ...

Transgrancanaria 2018, dogodek, ki mi bo ostal v spominu kot nekj najlepšega in najtežjega. 126km in 6900 višinskih metrov, Za marsikoga nepredstavljiva razdalja, pri kateri bi si že skoraj z avtom naredil vsaj eno konkretno čik pavzo.

Mi smo jo pretekli, ne vsi, od 1045 tekmovalcev nas je v cilj prišlo 679 in med vsemi sem zasedel 249 mesto s časom 21ur 14 minut (tako se je uresničila moja želja, da sem med prvih 300).

Ker imam ponavadi problem, da začnem prehitro in potem izgorevam v drugi polovici, sem imel tokrat drugačen plan, predvsem poslušat vse bolj izkušene tekače in začeti počasneje. Se bom držal Katje Kegl Vencelj, ona ima odličen tempo na začetku. Ampak ker je ona toliko boljša od mene, je imela drugačno startno pozicijo, začela je v prvi coni, jaz pa sem se z Dušanom Mencinom nekako prerinil na začetek druge cone in hitro pozabil na Katjo in Andreja Drobež, s katerimi smo si še pravkar stiskali roke. Veliko Slovencev je bilo na startu, še nekaj minut nazaj smo se v FB grupi bodrili, Zdaj je vsak odvisen samo od sebe in svoje psihofizične pripravljenosti.

23:00 VAMOS ... GO ... in počasi se kača tekmovalcev začne vleči po plaži. Prva cona pobegne, Na ozkih stopnicah iz plaže na ulico in spet z ulice na plažo se naredijo zamaški in razidemo se. Še bo čas, da se spet polovimo, Ampak vseeno vsak hoče naprej, Iščemo luknje in možnosti za pobeg tekmovalcem za sabo ... Vsi si želimo le eno, Priti do cilja, za vse je to tekma s samim sabo, Ampak neka skrita oseba v nas nam vseeno postavlja neko dodatno željo, Željo priti na cilj pred drugimi, Pred čimveč drugih ... Ta je najmočnejša na začetku, Prvih 10 km in potem spet zadnjih 10 km, vse kar je vmes, je borba s sabo in različnimi tereni pod nogami.

Začnem dobro, ne prehitro, z očmi iščem ostale Slovence, Pobegnem Duletu in se spet zataknem v lijaku cestne zapore. Zagrizemo v prvi klanec, Tempo pade, sežemo po palicah, ki so bile v prvih kilometrih zaradi varnosti prepovedane, Večina se je držala navodil, da moramo imet palice zložene, le redki smo imeli obvezne gumijaste čepke na špicah. Ujamem Katjo. Mogoče vseeno grem prehitro, ampak ne morem in ne morem se upočasnit. Ne paše mi, počasen tempo me žre. Po nekaj besedah, pustim Katjo za sabo, saj vem, da me bo ujela kasneje, ko bo ogrela svoje nožice in kot na Dalmaciji odskakljala mimo mene kot srnica.

Ob cesti že bruha prvi tekmovalec in 2 fat bustarda ga slikata ... Stisnem pest in si mislim svoje, zasmejim se neumnosti situacije in se zapodim dalje proti prvi okrepčevalnici. Probam pit vodo, pa ne gre, tudi meni gre na bruhanje. Kljub temu, da ves čas pijemo ustekleničeno vodo, se moj želodec ne strinja. Pred tekmo sem spil veliko količino vode, zato se še nisem sekiral, za nekaj časa sem še hidriran. Ko pa se je ta problem pojavljal dalje na vsakem poskusu, da bi pogoltnil požirek, me je začelo skrbet.

Na začetku je bilo veliko ceste, Za moje pojme preveč, Tekli smo po ulicah, pa po glavnih cestah in zavili na makedam, se dvignili skozi gozd in spet na cesto ... Sprva strnjena kolona rdečih lučk, se je pretrgala in počasi smo ostali v res majhnih skupinicah, v drugi polovici trase pa sem veliko tekel povsem sam ... Ampak takrat je bil že dan.

Na prvi okrepčevalnici na hitro poberem četrt banane in četrt pomaranče. Banano skoraj izbljuvam, le pol kosa nekako zdrkne navzdol, pomaranča je sladka in se nekako prisilim. Poskusim konkretno poplaknit z vodo iz cevke in spet je vse nazaj gor v grlu. Izdatno se zrigam in nekako nadaljujem brez postanka za manever, ki mi kot nealkoholiku ni zelo blizu, ne treniram ga vsak petek in soboto, tudi v srednji šoli ga nisem.

V klanec rinem s težavo, ker ne morem dati vase nič, telo zavrača vodo in vse ostalo, zmanjkuje energije. Mi pa še zelo na začetku, niti četrt proge še nismo pretekli.

Na drugi okrepčevalnici me čaka slovenska ekipa. Po moje imam največjo support ekipo v zgodovini ultra trail tekmovanj. Nastala je bolj spontano, poleg uradnega supporta Oskarja Mažgona (Oskar je bil prvi prijavljeni Slovenec, vendar na zahtevo nevrokirurgije presedlal v ekipo) sta bila tu še njegova celjska prijatelja na turistično fotografskem dopustu Miha Milosav in Davorin Pintar, ki sta tudi tekmovanje in mojo pot na njem foto obeležila, iz Dalmacije odlična spremljevalka Leia Forst je tudi tokrat bila uradna Go Pro zapisovalka, naš dežurni nenalašč šaljivec Dominik pa je skrbel, da nisem vsakič pozabil palic na okrepčevalnici. Lejte, vsako delo je častno.

Nekje po 4 urah me prehiti Katja. "Zgodovina se ponavlja, Tešky je spet ujet na 4 urah proge". Kislo se nasmehnem. Pa ne, ker bi me prehitela tako odlična tekačica, preprosto zato, ker ne morem držati koraka z njo niti nekaj metrov. Potoži, da ima tudi ona trebušne težave, ker so pili vodo iz pipe, jaz domnevam, da je vseeno, ker tudi ona druga, v steklenici, ni dobra za moj želodec. Popuščam, ne smejim se. "Če me ne boš nasmejal, grem pa kar naprej." in je šla. Ni tako odskakljala, vidim, da ima težave, ampak moje noge so težke in v hrib ne sodelujejo.

"Na naslednji okrepčevalnici se ne vidimo, ne moremo prit do nje. Tam si sam. Sem ti naštimal muziko," mi porine Oskar v roke mp3 player in slušalke v ušesa, medtem ko Leja in Davorin menjata moji inov-8 čutarici z vodo in Tailwindom. Nikoli ne tečem z glasbo, ampak vseeno poskusim. Pred mano je ilovnata pokrajina, Noge se lepijo na tla, Vsak korak je nov podvig. Kmalu bo tretjina, si mislim. To me vedno radosti, te vmesne meje, ki jih premagam. Ne koliko je še, takrat pomislim, koliko je že za mano ... En maraton smo pretekli, imamo samo še 2.

Na 51.km smo torej sami ... Okrepčevalnica ponuja topel čaj. Ta je tako zanič, da ga popravim s 3 vrečkami sladkorja. Sladkana vroča voda z zanič priokusom. Pa se ti pejt. Blak. Pa še mrzlo je kot v hladilnici. Okrepčevalnica je poleg akumulacijskega jezera in ledena megla nam leze pod prepotene majice ... Za par sekund se naslonim na palice in zaprem oči, potem pa odletim dalje. Meni se je vsaj zdelo, da sem odletel ... Že tretjič slišim isti komad (mp3 player je naštiman na loop 10 pesmi skupine ALO = Animal Liberation Orcestra - ne, ni se mi prikazovala Jadranka Juras) in zastrižem z ušesi ... V ritmu Plastic Bubble odhitim dalje. Predvajalnik držim v eni roki, palice v drugi in znova in znova ga prevrtim na začetek. Pojem, plešem, poskakujem, meša se mi. Prehitevam po levi in tulim refren, prehitevam po desni in spet tulim refren, vsi se mi presenečeno umikajo, mislijo (vedo), da se mi je malo poslabšalo, jaz pa ne razmišljam. Iz oči se mi ulijejo solze. "when was the last time when you cry ... ... uhu uuuu, living in a plastic bubble, bubble in a plastic world ... " 12 km sem to počel, prehiteval, poplesaval, hopsal, poskakoval, pel in tulil v jutro ... Še nikoli nisem tako užival, še nikoli me ni tako neslo. Ljubim te potke, te skale, te kaktuse, te korenine ... UUUUUUUUUUU JUJUJUHUHUHU ....

Na okrepčevalnici vihra slovenska zastava, ni težko najt, Leja in Miha snemata moj prihod, ljudje ploskajo, se čudijo mojemu vriskanju ... Lej ga še en, ki je šel ... Za nekaj trenutkov se ustavim, še vedno ne morem jest in pit, na ustnicah čutim dehidracijo, v želodcu luknjo, v nogah kamne, ki mi jih ne bi zavidal niti volk iz pravljic. Grem dalje, naročim tortilje z nutello na naslednji okrepčevalnici, zdi se mi, da me bo nutella prebudila, moram vsaj probat.

Dobim sms, Gombač Žiga X me bodri na daljavo "maš to" ... In v tem trenutku res mam. Odpišem, da plešem in verjetno mu ni nič jasno. Na FB mi Nika Rogelj pošilja emotikon trde mišice in tudi njej sporočim, da plešem. Misli, da se mi je skisalo ... Telefon nazaj in grem dalje v dan.

Dan se je naredil in lučka ni več potrebna, palice postavljam pred noge, pa spet noge pred palice in še vedno lovim ritem, tokrat neke druge glasbe. Pozna se mi, da sem nekaj energje vendarle porabil, pred nami pa je 20 km najtežjih vzponov celotne preizkušnje, treba bo prit na najvišjo točko na tekmi Roque Neblo. Ta del poti vsaj delno poznam, ker smo ga šli preverit 2 dni nazaj (mogoče ni blo pametno, da sem že takrat pretekel skoraj 20 km v kar konkretnem tempu). Material postane popolnoma skalnat, prečimo požgan gozd, kjer se še čuti dim, čeprav je gorelo septembra.

Okrepčevalnica na 62. kilometru je tudi start krajše, 65 km dolge preizkušnje in na nesrečo se moj prihod skoraj zlije z njim. Poženejo se za mano po res ozki potki navkreber in moram se umikat svežim nogam, kar me psihično povsem ubije in zagotovo mi vzamejo pol ure, ko me tako prehitevajo. Eni sicer trepljajo, drugim grem na živce (ko bi oni vedeli) ... Skušam biti čimmanj v napoto, pa vendar nekako vzdrževati ritem vsaj na minimumu, ker se zdaj ne smem ustavit. Ni v redu, ne maram organizatorjev zaradi te neumne poteze, ubil me je s tem. Razumem popolnoma, ampak mene je ubilo. Še dobro, da sem prej jedel nutello, kasneje mi je to kar pomagalo.

Na 80 km me ujame Dušan, kot je napovedal. Jaz sem popolnoma skurjen in šibko stopam v hrib, zato mi njegova družba dobro dene. Nekaj vzpodbudnih besed, 2 kapsuli BCAja in nekaj časa skupaj grizeva v hrib ... Skoraj do vrha, tam se odlepi in mi pobegne. Njega kriza zagrabi kasneje, skoraj čisto pred ciljem, ko bi ga lahko ujel.

Zagledam skalo pred sabo. To je to. Počipiram se in zajamem sapo. Na hitro pogledam razglede pod sabo in kot bi me udarila strela, dobim neko novo energijo ... Samo še dober maraton je pred mano in več navzdol kot navzgor, to mi je všeč. Odlepim se od tal in preskakujem skale in skalne stopnice, vriskam na mimoidoče, pozdravljam turiste, dajem petke otrokom, ki veselo pogledujejo proti mamam ... Čeprav nisem skoraj nič pil, moram odtočit, na mojo psiho to vpliva blagodejno, Zgleda so se ledvica prebudila in bo zdaj vse bolje.

Okrepčevalnica je v kampu, takoj preizkusim ledvica in na dušek spijem 3 kozarce cole, čez pa še pol litra vode. Mogoče bo klonkalo v želodcu, ampak jaz sem srečen. Zamenjam še bidone in malo, prvič na tekmi, sedem na tla, posuta z iglicami ... Pomagajo mi vstat in že ga pičim dalje ... Ivi Hrastovec, naš najboljši Slovenec je medtem že v cilju, udi njegov uspeh mi daje moči. 7. mesto med vsemi temi profiji, noro. Korak iz hoje spet postavim v počasen tek in prehitevam tekače pred sabo. Večina je tistih s krajše razdalje, ki so mi pokvarili boj s strmino, zdaj pa mi vlivajo dodatnih moči, ko drvim mimo njih. Na nebu je sonce, toplo mi je, nova majica je spet mokra, razmišljam o kratkih rokavih, pa se vendarle odločim za toploto namesto opeklin po tekmi.

Zdaj izdatno pijem, liter tekočine na 10km, tudi snikers mi gre po grlu, energija se vrača, letim do okrepčevalnice na slabih 100km, kjer baje že skoraj ujamem Duleta, ki ne izgleda tako dobro ... Za njim ... Še ne klanec in potem samo še dol ... V resnici je bil potem še en klanec in do konca je šlo bolj ko ne naravnost, po prekletem suhem hudourniku, polnem okroglih kamnov različnih velikosti, ki so se premikali pod nogami. Pred seboj zagledam Duleta. "Ujel ga bom," si mislim, ko kar naenkrat hudič vzame šalo. Kamen odleti, noga se uklešči in niti s palicami ne dosežem tal. "KABAM" bi zapisali striperji in narisali zvezdice nad mojo glavo ... Počasi, res počasi vstanem, tekmovalec za mano se za trenutek ustavi, da mi pomaga na noge, rečem da je OK in drvi dalje, jaz pa stopam s kamna na kamen in preklinjam kot stara baba na banjaluškem placu. Najraje bi skočil v kaktuse in ostal tam, manj kot 15km pred ciljem ne morem dalje zaradi prekletega hudournika. pi... mu na kaktusu zrasla, da mu je... familiju. Pa kdo me je sem zvleku, da še njemu pof... sestre in brate in sestriče in bratiče in nej gre vse u bo--- mater. Zgleda poaga, saj se ob tem preklinjanju počasi premikam naprej. Hudournik se ne neha, kamni se vrtijo, vsak korak na desno nogo boli ko sam satan. Peta je dislocirana. Ni zlomljena, ni zvita, sam boli pa vseeno. Bom šel bolj po prstih, ne bom toliko čutil. Boš ku..., na palcu je črn žulj, ki počasi leze čez rob, tolk je velik. Ja nič, gremo bolj po robu stopala. Ni naravno, popolnoma čudno je, ampak morm do cilja, zdej p a res ni več daleč. Sam če se ta, ni več daleč, ne bi tako vlekel. Moj 20urni cilj se je umaknil, počasi se spušča tema, tekmovalci se opremljajo z lučkami, jaz imam mojo na naslednji okrepčevalnici, ker sem jo prejle pustil Oskarju. Ni po pravilih in nespoštovanje mi je zdaj v poduk. Na srečo se vendarle konča ta hudournik in pridemo na makedamsko cesto, ki je v mraku dovolj vidna, da si nekako upam tečt naprej.

Zadnja okrepčevalnica, slabe 4 km do cilja. Pojem pečen krompir in ga skoraj pljunem prostovoljki v faco, tolk je zanič. Ampak se potrudim in ga pogoltnem, okus pa popravim z gumi bombončki v obliki cocacole, žal povsem drugega neumnega umetnega okusa ... Sem pa res popravil ... Stečem po rečni strugi, štenge ven, štenge nazaj not, pa spet ven in v soju luči proti dvorani, pred katero je cilj. Ne morem verjet, da kar tečem, po več kot 120 kilometrih, po težavah, po padcu, po dehidraciji, po klancih gor in dol, jaz zdaj še vedno tečem, kot da sem na svojem dnevnem treningu. Ob cesti so ljudje, ploskajo, navijajo, dvigujem palec ali palico, včasih oboje, vsake toliko izdahnem "gracias", pokimam z glavo ... Vse to, da se ti zadnji trije ne bi tako vlekli.

Vidim cilj pred seboj, vidim še več ljudi, vidim ekran ... Še malo pritisnem in sem tam, po rampi pritečem skozi cilj in pogledam na uro. Dvignem roke in že so ob meni moji spremljevalci z zastavo in že se slikamo. Ne čutim bolečin, samo srečo. Ki jo podoživljam zdaj, ko tole tipkam. Objemamo se, se rokujemo, natikam si finisher medaljo, natikam si finisher brezrokavnik, ne vem čisto dobro, kaj se dogaja, samo da sem v cilju in da je bilo to najtežje potovanje do sedaj. Do sedaj, kajti v glavi niti za trenutek ne podvomim, da grem čez 2 meseca na naslednjo, verjetno še težjo preizkušnjo 100 miles of Istria.

Na vrsti je ledeno mrzel tuš skoraj povsem na prostem (WTF???) pa nežna masaža nog (vmes zaspim in mi je nerodno rečt še za hrbet), potem pa ogabna pizza, ki je bila edina možnost in je v tistem trenutku dejansko bila še kar OK in potem sem zaspal oblečen ...

Hvala še 1x vsem, ki ste bili tam z mano in ste svoj dopust prikrojili moji norosti, čestitke vsem slovenskim finisherjem, Iviju za uvrstitev in Katji za odlično borbo, potem pa še obema Drobežema pa Janu Božiču, Matjažu Čampi in tudi vsi, ki ste odtekli krajše razdalje, aja pa Mihu Lindič, ki je edini pretekel 360 km, kapo dol ...

Še 1x pa hvala vsem, ki ste bili v mislih z mano, Alive Training tekačem, ki ste me spremljali in mi čestitali, ko še sam nisem vedel, da je to možno in na katere sem mislil med tekom Donna Blimen in Gal Rebec, pa Matjaž brez FB in Tina Rejc, pa Jane Jankovski, ki si me prijavil na prvi trail na Pohorju (mam magnetek) in trener Boštjan Gams za vse do sedaj, kar mi je pomagalo do cilja in seveda nenadjebljivi ekipi krdela Grmada, mojim inspiratorjem zadnje leto treningov in spremenjenega življenja. Ne bom pozabil vsake besede s teh preganjanj po Grmadi in Tošču, ki so neke vrste neuradni treningi, besed ki so se med tekmo vsake toliko prikradle v moje misli. Peter Macuh ki me pohvali za res hitro napredovanje, Francesko Mizarjevsin, s katerim počiva pokrivljeno petko in nasmejano reče "bravo tastr", še 1x Žiga Gombač, mladinski pisatelj ki je ena sama pozitivna tekaška energija bradata, pa Marjan Šebenik ki se prav zdajle reži eni svoji šali na moj račun, pa Jaka Schlamberger, neverjetna borka Jasmina Jelovšek in vsi ostali borci in borke, ki mi spreminjate življenje ...

Težko pa bi si vse tole predstavljal tudi brez Inov-8 All Terrain Slovenija CRAFT Slovenija Medex in nikakor brez Tailwind Nutrition.

A veste kaj ... šele začelo se je!!!

Kmalu Gremo v hribe s #standupmaratonec, lej Maša Meden tole sem pisal, zato sem počasen.

#Gremovhribe #Standupmaratonec