8 ur Slivnice, 8 ur pohval

8 ur Slivnice je bil nov izziv zame, nov mejnik na ultra poti. Nekaj, kar je pretežko zame, zato pa grem. Pojma nisem imel, kolikokrat lahko pridem do vrha, pojma nisem imel, koliko časa traja en vzpon, vedel sem samo, da sem po 2h urah spanja premalo spočit za tako stvar, ampak tudi, da bom šel do konca.

 

Na startu sami znani obrazi, vsi Toščarji in Grmadarji na kupu, en kup udeležencev kranjske zimske tekaške lige … “Ogromno tekačev za tak dogodek,” mi gre po glavi. “Verjetno ker je super družba, mogoče ker si vsak postavi svoj cilj, mogoče ker si vsak določi svojo startnino, zagotovo pa zato, ker smo vsi malo usekani.”

 

 

8:00, prvi, skupinski start. Tako kot znam, sem se zagnal kot svinja v buče, jaz bi bil super kanon futer, če bi nas nekdo napadel.

Prvič je šlo super, prvi vmesni čas 34 minut. Kasnejših nisem več štel, ampak vem, da je bil vsak vzpon počasnejši za nekaj minut, saj mi je vsakič v dolini nekdo naložil nekaj kamnov v noge.

 

Na vrhu lepota, meglica se je počasi razkadila in pogled na Cerkniško jezero je veličasten. Ampak ni časa za to. Pograbim svoj kozarec in ga označim, spijem prvo pijačo danes.

 

 

Všeč mi je ideja, da ima vsak tekmovalec 2 kozarca, enega spodaj in enega zgoraj. Čestitam za ekološko osveščeno idejo, definitivno en velik plus organizatorjem. Za jest še ni čas, kasneje ugotovim, da bi bilo bolje če bi, saj bi zdaj še šlo, kasneje sem se matral sploh karkoli ugriznit. “Juha, juha. Samo na zgornji okrepčevalnici.” Pa saj skoraj ne morem verjet, kaj vse so pripravili spodaj in zgoraj. Carji, vse za prostovoljne prispevke, upam da smo vsi dali, ker teli si res zaslužijo. Če kdo ni dal, naj se vrne in da zdaj.

 

 

“Čaki, kaj si šel, 7x na Slivnico? 7x na isti hrib? Šel si gor in dol in potem ne domov. Ampak še 1x gor. Zakaj? Pa ti si ko policaj, ki 14x pade na istem bananinem olupku. En tak lep občutek je, ko se s sotekmovalci bodriš na vsakem srečanju na poti. Toliko pohval, kot sem jih dobil v tem delovniku (moj je ponavadi sicer daljši od 8ur), nisem dobil celo osnovno in srednjo šolo ter faks skupaj. Je pa res, da sem tudi jaz tolikokrat rekel bravo, da so celo ljudje, ki me ne poznajo, odgovorajali z živjo, saj niso mogli verjet, da to slišijo iz mojih ust. Pohvališ hitrejšega od sebe, pohvališ počasnejšega od sebe, kmalu itak ne veš več, kdo je kdo. Vmes ne veš, če govoriš bravo samo zato, ker bi rad slišal isto od tekača, ki ti prihaja nasproti, pomisliš celo, da ta bravo govoriš samemu sebi. Dobro mi gre.

 

 

Ves čas smo poskušali ostat dobre volje, z vsakim sem rekel kako besedo, Francesko je pel, pa sem še jaz pel. Pred mano skupina deklet “jaz bom dobu močne noge …” skupaj: “me pa malo manjšo rit”.

 

Nekdo nam premika kočo in cilj na vrhu, Vsak vzpon je bolj oddaljena. Zgleda so mel butalci nekaj zraven, taisti, ki so cerkvene zidove porivali, da bi več prostora v njej naredili. Ne vem, čemu sem zašel v arhaičen jezik, ampak naj ostane tako.

 

 

Peti vzpon je bil skoraj mučenje, ampak sem nekje na sredini ujel 3 fantine in jih nagnal proti vrhu: “Kdor me prehiti, dobi na vrhu energijsko tablico.” So me vzeli zares in smo se gnali v hrib proti koči. Seveda sem izgubil veliko energije, je bila pa fajn popestritev. “Mi nismo mularija, mi smo mulci.” OK, dost logična pripomba.

 

Tudi jaz sem podlegel in testiral Oskarjeve napitke Tailwind, en vzpon sva naredila skupaj in spraznil sem mu oba bidona, potem sem si mešanico naredil še 2x na spodnji okrepčevalnici, pa še na srečanju se je ustavil in sem dobil dozo … Kaj naj rečem, mogoče je tudi Tailwind kriv za turbo pogon, ki se mi je vklopil ene parkrat na vzponu. Sicer turbo ni veliko prispeval k hitrosti, je pa oznanjal sprehajalcem, da prihajam.

 

Zadnji vzpon je bil malce deliričen. Nisem bil več tako zabaven, tudi nisem več pozdravil čisto vsakega, ki je šel mimo. Bolj v tla sem gledal, kot srednješolec pred tablo, ki se ni učil. Tolk sem si želel videt cilj, da sem ga še preden je dejansko bil. Ampak Katja Drobežova se mi je pri spodnji okrepčevalnici tako nevarno približala, da sem zbral še zadnje moči in se pognal še zadnjič v hrib.

 

 

“Še 43 minut ‘mate časa, če bi šli še 1x,”je rekel prijazni dečko ob mašinci za merjenje časa in vzponov. Sem ga pogledal – a se ti zajebavaš – pa sem se mu samo nasmehnil in se odplazil do prvega možnega mesta, kjer se lahko naslonim “Tešky a si v redu?” slišim par glasov. Od nekje jih poznam. “Razmišljam o tem, a čem it najprej na joto al najprej bruhat.”

 

7 vzponov v 7 urah in 16 minutah. To je 29. čas tega tekmovanja v moški kategoriji, zame pa zagotovo velika osebna zmaga.

 

 

Saj dol nas peljete ane?

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

PRED SONČNIM VZHODOM vzpon na Triglav, zahod, dva vzhoda, svetlobna aura ... in peklenski mraz

July 14, 2020

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com