Trail maraton Pohorje 22 km

 

 

Fuck the comfort zone - napis, ki so ga organizatorji natisnili na majice za vse finisherje in z veseljem jo oblečem in zdi se mi, da se je takrat to nekako vtisnilo v moje možgane. Cona udobja, cona v katero se tako radi zatečemo, iz katere tako neradi pobegnemo, cona v kateri se sploh ne zavedamo, kako škodujemo sami sebi.

 

Jane, ki je kriv, da sem se na Pohorje trail sploh prijavil, je z ekipo najel apartma in prišli so že dan pred tekmo, zato sem se oglasil pri njih in do starta smo šli skupaj. Moj prvi trail in pojma nisem imel, kaj lahko pričakujem. Kaj sploh pomeni 22 km po gozdu, v hrib, navzdol, čez korenine, potoke, blato, nepredvidljive skale.

 

Selfie, obvezno selfie, moj prvi startni selfie. Med temi tekači na srečo ne izgledam tako smešno, saj nisem edini newbie in nisem edini napraskal napol tekaškega “kostuma” na kup, da sem se lahko sploh podal na pot.

 

Pejmo … začnem v prvi skupini, med tahitrimi tekači in po makadamski poti držim korak z njimi. Potem pa zavijemo desno in pot se strmo vzpne. Zaženem se kot svinja v buče in v momentu me začne pobirat. Preklinjam v brk, potem pa vedno glasneje. Nato začnem pet. Oliverja. Ne vem, če pomaga, ampak nasmeji ljudi okoli mene. Prepoznam eno faco iz taborniških časov, tudi on trpi, ampak grize. Z njim pa je ena punca, kasneje izvem, da ji je ime Andreja in med smehom med vzpodbuja. Moški v meni se prebudi in skupaj prilezemo na vrh. Vmes srečamo ogromne marele, najraje bi se ustavil in jih nabral, šel v cilj in jih spaniral …

 

Na vrhu je kontrolna točka, ki zmeri vmesni čas, potem pa malo po ravnem, pa spet nazaj po isti poti. Če bi vedel, bi človek kar prej presekal to ravnino in si malce skrajšal trpljenje :D …

 

Srečujemo tekmovalce iz 44 km dolge proge. Startali so 2 uri pred nami in za njimi je 30 km poti. Večina izgleda bolje od mene, ki sem jih naredil le 10. Kako je to mogoče? Ne maram vas …

 

Pot se spusti po pašniku navzdol. Baje bo šlo zdaj samo še navzdol. “Porini kolke naprej in spusti,” mi da nasvet taborniški kolega in poslušam ga. Noge kar same skačejo po neravnem terenu. Uživam. Gledam v daljavo, kjer se odpira pogled na Maribor in dvignem roke v zrak. “To mi deli” … Še vedno smo trije, še vedno se precej pogovarjamo, zgleda lahko še bolj pritisnem. Poskusim in vidim, da v resnici ne gre. Nimam toliko moči, kot bi si želel, za mano je 15km in čeprav gre samo še navzdol, počasi čutim upor telesa.

 

S pašnikov pot zavije v gozd in po vleki strmo navzdol. Z Andrejo sva sama in še vedno izmenjujeva neke zgodbe, povem ji svojo idejo o standupmaratoncu, je ena prvih oseb, ki je ne poznam in ji to govorim. Mogoče samo preizkušam, kako deluje na neznance. Navdušena je, to je dober znak. Počasi jo puščam za sabo, ne vem, če je prav. A bi moral tečt z njo do konca zdaj, ko sva že tako dolgo skupaj na poti? Ne vem, kak je protokol na trail tekih v tem primeru. Omenim ji in pravi naj ne bom smešen. Se torej vidiva v cilju, še rečem in se poženem navzdol proti cilju. Vleka se sreča z asfaltom, prečkamo ga enkrat, drugič pa pridemo na njega in topotamo po njem vse do cilja. Daljši je od predvidene razdalje in to me ubije. Sovražim asvalt, to vem od danes.

 

V cilju je super vzdušje, ampak jaz ne vidim kaj dosti, zadnji kilometer me je popolnoma uničil. V ciljnem loku se ustavim, ker škropi voda. Kako zelo jo rabim. Sezujem si superge in se sesedem na tla … Počasi se zvlečem do štanta, kjer je Jane prej pustil svoje stvari. Špela in Alenka, me prijazno povabita k sebi. Ker imam Inov-8 superge, ki jih tudi onidve reklamirata na svojem štantu. Super … Prinašata mi vodo in sokove in pomaranče … Sej ne vem, ampak po moje bi brez njiju zelo slabo končat ta tek … Vmes se veliko pogovarjamo, debelo me gledata, ko jima razložim svoj bodoči projekt. Po moje mi ne verjameta, da bom to lahko kdaj naredil. S to postavo netekaško, s tem utrujenim telesom po 22 km traila… Ampak jaz vseeno vzamem Špelin kontakt in ji obljubim klic. Hočem superge INOV-8 za svoj projekt. In pika. Tukaj se vse začne

 

V cilju srečam Žigo X Gombača. Pokaže navdušenje nad tem, da sem tukaj, čeprav me hkrati malo postrani gleda … Povabi me na Učka trail naslednji vikend in ni me bilo treba veliko prepričevat. Sicer še ne vem, če bom jutri lahko sploh hodil, ampak sem za, hočem ponovit to lepo izkušnjo.

 

Še kar nekaj časa se prekladam naokoli, malo ker sem čist konec, malo ker hočem čim globlje vtisnit današnje doživetje. Se vidimo na Učki.

 

Please reload

Our Recent Posts

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com