100 milj Istre drugič - One for Two


142, eden za dva

To je bila moja številka letos, ko sem se kljub svoji peti tekaški sezoni, na milje odpravil še najmanj pripravljen. V letih staža imam med svojimi ultra tekaškimi prijatelji in prijateljicami še najmanj izkušenj, pa čeprav sem v tem času oddelal ogromno kilometrov. Neverjetnih kilometrov. Obstajajo taki, ki ne verjamejo, de so te kilometri mogoči, tudi med prijatelji ultraši, a me to ne gane, poganjam daljé svojo zgodbo in svojé telo.


Korona me je ustavila tudi na tekaškem področju, Nisem našel volje za trening, včasih sem na čuden način ostal celo brez časa. Kot upokojenec. Nič za delat, ampak tudi popolnoma brez časa.

Ampak sem na start stopil z največ srca do sedaj. Večkrat imam ob sebi pomoč, tudi brez nje na teh dirkah nisi sam, ampak prvič zame navija štiriletnik Filip in seveda Maja. Pomoč je malo prilagojena, Istra 100 letos prvič ne dovoljuje srečanja z oskrbo na vseh okrepčevalnicah, verjetno pravilo UTMB, vesel bi bil, če bi od njïh potegnili še kaj drugega, na primer založenost okrepčevalnic in profesionalnost organizacije.

Od začetka.


Iz Ljubljane smo šli precej zgodaj, pomembno mi je bilo, da smo na startu veliko pred dejanskim začetkom, že v Umagu pri prevzemu številke srečujemo same znane obraze, večina jih bo sedla na avtobus in se odpeljala proti Labinu. Tudi jaz sem plačal avtobusni prevoz, ampak sem vesel, da bom v Labin odšel z avtom.

Najdemo tudi stojnico z mojimi izdelki, brez katerih ne bi pretekel toliko kilometrov, v to sem skoraj prepričan. Craft, Buff in Inov8 so moji zavezniki! Seveda moramo srečanje obeležit, posebej sem navdušen, ker imajo med svojimi izdelki tudi #standupmaratonec buffe.

Sledi seveda tudi signature #standupmaratonec skok pred tablo Istra 100, dokler bom še lahko takole skočil, je forma čisto OK. Filip se že uči, da bo potem lahko nadaljeval s tradicijo in skakal namesto mene.


Prvo presenečenje pred startom je bila pizzerija v Zambratiji. Odlične pizze in prijazno osebje. Moral sem jih prav opomnit, da smo Slovenci, da bi pokazali vsaj malo hrvaškega nezanimanja za nas. Ampak ne, v vsem nam ustrežejo, celo Filipove alergije so hitro uslišane in dobimo prav vse, kar smo si zaželeli.

Premaknemo se v Labin in najdemo odličen parking na trgu pred lokalom in le nekaj metrov od starta. Samo za nekaj minut, potem nas redar prežene in usmeri na parkirišče nad mestom. Tam na sončku prepakiramo vse potrebno in uredim se za tekmo. Sveže gate, nogavice, parfum, make-up ... in te stvari. Kot da bo istrski medvedki v gozdu pomembno, kako izgledamo in kako dišimo ... Čeprav, spomnim se Romuna pred ogledalom na WCju in potem še v predverju ... Res si je vzel čas. Očitno je to bila pot do zmage.

Seveda naše parkirno mesto takoj po redarjevem odhodu zasedejo Čehi, ki jih ne moti, da se tukaj ne sme parkirat, mi pa se v mesto spustimo po stopnicah in naročimo kavo in čaj v lokalu. Čas je za zadnje meditativne sprostitvene pogovore ...

Počasi se nabiramo. Peter Macuh, Dejan Pinterič, Dejan Vukotić, Rok Cokan, Marija Trontelj, Eva Urbanc ... vsi se delamo kot da je pred nami en sprehod, nihče ni živčen, padajo šaljive opazke o tem, kdo bo koga.


Vmes najdem čas za WC, dovolj pred vsemi smo tukaj, da me nihče ne moti, na debelo namažem bepanten med nogami, porinem ga globoko, da bo počasi lezel ven in mazal ritnici, da ne bosta prehitro odrgnjeni. Izkušnja iz Istre 2018 ni bila prijetna, Japonskih turistov pod utrdbo ne bom zlepa pozabil. Oni pa verjetno tudi ne mene in moje bele zadnjice, ki sem jo molil z utrdbe dol.

Na start nas zvabijo Banda Berimbau, tržaški batukada kolektiv, ki me zaziblje v divji ples in kamere so na meni. Čakam na posnetke, sigurno so bolj zanimivi od fotografij s proge. Za nekaj trenutkov popolnoma pozabim, kam gremo in plešem. Plešem z visoko dvignjenima palicama.

Malo še postanemo in Beli nas založi s tekočo energijo in raketami. Nihče se ne zaveda, kaj točno smo dobili, vsi pa vemo, da bomo te epruvetke spili. Seveda v upanju, da bomo tako nekaj ur prej v cilju. Upanje umre zadnje in nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo brez tega.

Čas je. Maja in Filip se premakneta malo nižje, da me ujameta v startni vročici in jaz se postavim v tretjo vrsto. Nočem ponovit napake z vseh dosedanjih trail tekmovanj, nočem startati v prvi vrsti in se z zmagovalno elito pognati v prehiter tek. Ne tokrat, nisem pripravljen na to, predaleč gremo. Kaj dosti sicer ni pomagalo, nič kaj športno zgledajoča napovedovalka nas je nakurila in startali smo po hribu navzdol, po asvaltni cesti, ki se spušča proti morju.

Nekaj tekačev le spustim pred sebe, usmerim se proti levi in stisnem petko Filipu, ki navija zame. Ne ustavim se, tekaški možgani že iščejo pot med tekači in po asvaltu se zaženem do križišča in potem levo proti Rabcu. Lepo držim tempo z Marijo in Barbaro. Za nekaj časa ju prehitim, ampak že v prvem vzponu mi Barbara zaželi užitkov na progi in za vedno jo izgubim pred očmi.

Rabac je zanimivo miren, prva skupinica navijačev navdušeno ploska, vprašam jih, če je še daleč do cilja in vprašanje jih najprej preseneti, potem pa le dojamejo šalo in rečejo, da je samo še 165km. Spomini me odnesejo v srednješolska leta, ko sva se z eno mladenko skrivala za jadrnico, da naju starši ne bi opazili, predvsem njeni, ona je bila malo mlajša od mene. S te strani vidim pomol, kjer sta me sestra in sestrična opazovali iz druge strani in se smejali moji naivni ideji, da sva neopažena.

Jadrnic ni, razburkano morje pljuska in kaže zobe. Tečemo po kamniti cesti ob obali, dokler ta ne zavije v hrib in tukaj se pravi trail zares začne. Proga mi takoj pokaže zobe in vem, da bom imel z njo letos več težav kot prvič, čeprav mi že prvič tukaj v Istri ni bilo lepo.

Na prvi postojanki v Plominu se ustavim in poskušam čimveč jest. Takoj sem presenečen, ker je izbira precej borna. Čips in banana sta najboljša kombinacija, sir se čudno drobi v ustih. Pijem izotonični napitek, ki ima tukaj še kar v redu okus, kasneje ga ne spravim več vase, v cilju izvem, da je bil problem visoko klorirana voda, s katero so ga mešali in ki ni dobra niti za rože zalivat, kaj šele za pit.

Nekdo vzame moje palice, vidim da se je nekdo zmotil, zato vzamem preostale, naslonjene na mizo. Super lahke so, za trenutek upam, da ne bom našel lastnika ... Bila je Marija. Doma ima popolnoma enake in se je spozabila, čez nekaj 100 metrov se že srečamo in palice spet zamenjava. Jaz nisem izgubil nič, ona zelo malo časa, veselo se poženemo v hrib.

Kratek čas tečem z Evo in Rokom, vendar kmalu postanem prepočasen zanju in odrvita dalje. V nekih drugih razmerah bi me to verjetno razjezilo, mi stopilo na ego, morda bi se zagnal za njima in poskušal teči vštric, tokrat nisem bil te volje, vedel sem, koliko moči imam. Eva se je razvila v odlično tekačico in teči z njo bi itak bilo na taki tekmi in s toliko priprav le sanjarjenje.

V Moščeniško Drago drvim po kanalu navzdol in skozi tunel na plažo. Spomnim se te poti z Učka traila, takrat sem prehiteval in me ni skrbelo za gležnje, saj je bil spodaj cilj. Tokrat je druga le ura, razmočeno pot si osvetljujem z lučko.


Pot nadaljujem po cesti med hišami in plažo in sporočam Maji, da prihajam. Lepo je imeti nekoga, ki te čaka na okrepčevalnici in te ima rad. Napiše mi, naj ugasnem lučko, jaz se posmehnem, seveda prepričan, da ji je mar za mojo baterijo, češ saj drži 20 ur. Ona pa želi narest dobro fotografijo, da bom imel dober spomin naprvo srečanje na okrepčevalnici.

Tokrat le kratek postanek v začetku noči. Pred šotorom me čakata Maja in Filip, ta mi priteče naproti in se me veseli. Obnašamo se, kot da se nekaj let nismo videli, objemamo se in se veselimo. Filip že razume pomen podpore na progi, že mi nosi rozine in suhe fige, pest oreščkov in red bull. Rečem, da ne bom celega, ker bo preveč, ampak tekočina je hitrejša od besed. Maja mi napolni bidone, iz šotora se poženemo skupaj, Filip me vzpodbuja do parkirišča na koncu ulice, kjer ju zapustim pri Rei, ki je nočem vznemirit in že grem dalje, vidimo se spet jutri v Buzetu, kjer bosta prespala. Seveda Buzet niti približno ni tako veliko mesto, kolikor so daleč od centra posejani apartmaji, ki se izdajajo za buzetske.

V hrib proti Vojaku ne vidim nič, megla je popolnoma vzela vsakršno vidljivost, pred mano in za mano ni ljudi ali pa jih samo ne vidim, veter se mi zabija v obraz in me premika. Mislim da bi moral pihat Jugo, tudi smer je taka, ampak mrzlost in sunkovitost bi pripisal burji, ne bom rekel, da sem kak vetroslovec, več kot o vetru vem o vetrovih. Nekako vendarle zgrizem do vrha, še dobro da je gori utrdba, drugače sploh ne bi vedel, da moram it zdaj v dolino. Zdaj mi ni žal, da sem se preveč oblekel oziroma, da se nisem premalo oblekel, od starta me je skrbelo, da bo inov8 vetrovka odveč.

Zapodim se navzdol proti Poklonu, zdi se mi, da bi moral biti blizu, ampak seveda ne gremo po najkrajši poti. Prostovoljci ob progi zakurijo ogenj in dim zadiši proti meni. Vdihnem ga s polnimi pljuči in rinem spet nazaj gor proti robu, od koder blatna pot le zavije proti lovski koči.


Vesčas poskušam poslati sms Maji, da bo vedela, kako mi gre, pa kar ne morem priklicat signala. To me precej znervira, tako kot tudi mp3 player, ki je sam od sebe crknil, ko sem si ravno zaželel glasbene podlage. Noč bo dolga, obsojen sem na tišino.


Želim si juhe, pa mi je ne ponudijo, namesto nje dobim sveže skuhan čaj iz vrečke, ki me ne zadovolji in preko njega zlijem red bull. Počutim se bolje. V prostor vstopita Peter in Toni. V hrib jima je šlo zgleda dobro, saj sta bila prej že precej za mano. Petra veter zagotovo ni tako premetaval kot mene. Ubežim jima po hribu navzdol, poskušam si nabrati malo prednosti, čeprav mi noge nekako nočejo sodelovat v želji po hitrem teku, ki mi s hriba dol ponavadi ne dela težav.


Nočne ure mi tokrat prvič niso po godu, lotita se me utrujenost in z njo slabost. Poskušam z gelom, ki steče po grlu. Spomnim se, s čim ga je primerjala Maja, ko sem ji ga prvič ponudil. Nisem vedel, da ima okus po pomaranči. Malo me razvedri, čemernost pa se vrne, ko ji še vedno ne morem poslati smsa. Tudi mp3 player se ne prebudi, slušalke pa vseeno pustim v ušesih, dokler me kasneje ne začnejo motit in jih jezno potegnem ven.


Brgundec mi le ponudi juho, vendar je ta instant in ne počakam dovolj dolgo, zato ni okusna. Ampak želodec jo potrebuje. Tako kot tudi kamilični čaj, ki bo naredil dobro ali slabo v želodcu, tako je vedno govorila mama. In vedno je bilo dobro. Razen kadar je bilo slabo. Tokrat ni bilo tako dobro, ampak dovolj, da sem lahko nadaljeval in spet ubežal Petru, ki me je ujel. Le nekaj minut sva narazen, ko on pride, jaz odidem. Enako je tudi na Trsteniku, kjer pa vendarle najdem signal za telefon. prostovoljka mi pokaže kamen, kamor se moram postavit, da bom lahko poslal sms. Peter mi medtem uide, ampak ga kmalu spet ujamem in nekaj časa tečeva skupaj.

Končno se začne danit. Dan in čudovita narava preženeta slabost in mi data nekaj malega dodatne energije. Proti Buzetu se spet spuščam v svojem slogu, prehitevam ljudi. Čutim, da se mi od asvalta delajo žulji, a ne popustim. Na tranziciji me pričakujejo Filip, Maja in Rea, ki se ji popolnoma zmeša od navdušenja, ker me vidi. Najprej se sicer zgrešimo in sem malce slabe volje, ampak kmalu me najdeta in založita s svežimi oblačili in opremo za nadaljevanje poti. Vesel sem, da ne rabim brskat po vreči in prelagat starih in novih cunj.


Maja me oskrbi s hrano, ki pa je tudi tukaj zanič. Razkuhan riž in nekaj, kar bi moral bit sataraš, pa je le kisel kuhan paradižnik. Res bi na stotem kilometru pričakoval nekaj več od tega. Maja pravi, da je riž morda namerno razkuhan, ker je to za tekače bolje. Namenim ji pogled in prasneva v smeh. Vsaj juha zelo paše, tukaj ni povsem sveže skuhana instant, nekaj časa je že stala in zelenjava ima malce okusa.

Pot proti proti Butonigi je prijetna, tla so mehka, zrak je topel. Pogled na akumulacijsko jezero je lep, ampak meni ni do lepote. V Butonigi pijem in jem na silo, ponudba je res slaba. Koka kola, klorirana voda, jamnica, čips, banane, morda še kak sir. Pogrešam Drejka team, nazadnje sta res poskrbeli zame na tem mestu. Tokrat le nekaj bosanski prostovoljcev, ki so že popolnoma utrujeni in prestrašeni, ker so jim sporočili, da prihaja nevihta. Zavežejo šotor na vseh koncih in komaj se prebijem na plano. Pobegnem skupaj s prvimi dežnimi kapljami, ki se kmalu spremenijo v v točo, drobno, okroglo, pravilno, belo, odbija se od šilta na glavi. Maja mi sporoča, da sem nekaj upočasnil, saj je Peter že petnajst minut pred mano.

Zaženem se v hrib, gladki kamni mi nudijo ravno dovolj opore, da v klanec proti Motovunu prehitevam ljudi pred sabo. Na vrhu srečam Duleta, ki me vzpodbudi še bolj in v deževnem dopoldnevu drvim proti Livadi. Ne ker bi imel veliko moči, ampak ker postane zelo mraz. Oblečem sicer dežno jakno, ampak pod njo me trese. Kasneje mi Maja pove, da sta me s Filipom poskušala presenetiti v LIvadi, ker bi mi v tem neurju to koristilo, na žalost pa sta šla v napačne Livade, google maps je naredil svoje in nismo se srečali.

Spet ujamem Petra in predlagam mu naj natakne baterijo, saj bo tema pred naslednjo okrepčevalnico. Potoži, da ima dovolj, da bi najraje odstopil. Ampak tega mu ne verjamem, rečem mu, da on nikoli ne odstopi. Nasmehne se mi in išče rezervne baterije. Pridruži se nama Singapurka Sharlin, ki izstreli "Guys you have to motivate me." Debelo jo pogledava, zveni kot začetek slabega porniča. Ampak gre le za malce nespretno uporabo jezika, v resnici je potrebovala malo motivacije. "Let's go," ji rečem in greva v mrzel dež. Pokažem ji, kako se pravilno uporablja palice, saj jih tokrat uporablja prvič in ko se začne strm klanec proti Oprtalju, jo pustim za sabo. V hrib tečem, je tisti trenutek tekme, ko imam ogromno energije. Verjetno tudi zato, ker sem v Livadi spil še en Red bull. Mislim, da je bil tretji. Niso ga več ponujali, skrit je bil pod mizo, ampak sem ga zavohal kot pes ranjenega v ruševinah. Skoraj bi moral podpisat dodaten obrazec, da so mi enega dali. Požirek sem delil s Petrom.


Vem, da to energetsko stanje ne bo dolgo trajalo, zato moram izkoristit. Dež mi moči obraz in oblačila, ampak me ne moti, grizem v hrib in spet v dolino. 400 metrov visoki hribčki na karti zgledajo nizki, ampak vsak od njih je za dobro Šmarno goro. Maja mi pravi, da imam le še 4 manjše 400metrske hribčke in najprej to zveni zelo motivacijsko. Ampak kaj ko potem začnem premlevat. Šmarna gora je res 680m, ampak startaš iz 300, to sploh niso tako nedolžni hribčki.


Treba je še prečkati reko, ne enkrat, desetkrat. Tokrat ni tako visoka kot prejšnjič, ali pa so samo položili več kamnov, ampak uspe mi vsakič preskočiti vodo in ne zabresti vanjo. Saj sem bil že popolnoma premočen, ampak ne bi mi pasalo, vedel sem da mi ne bi.

Zadnjih deset kilometrov sem zasovražil že prvič, pa je bil dan in prihajal sem v sončni zahod. Tokrat je bila noč, dež pa je razmočil pol v grozno ilovnato blato, ki se je prijelo za podplate in otežilo gibanje. Za mano so tri lučke, ki me vztrajno lovijo. Bežim, od nekje še vlečem energijo, da tečem. Ampak me vseeno vleče k tlom. Ne vidim oznake na cesti. Zeleno puščico je prekrilo blato, ki so ga tekači pred mano nanesli na asfalt. Blodim gor in dol po cesti. Ujamejo me lučke, ena pripada Petru, druga dvema sitnima Nemcema, ki sta sicer na krajši razdalji. Najdeta pušćico, ki kaže smer nadaljevanja. Nekaj časa tečemo skupaj, potem naju Nemca pustita za sabo z besedami "Don't worry, we are green." Ja razumem. Vseeno mi je.

Oznak se ne vidi več, slediva samo še blatu na cesti. In potem prečkava krožno križišče in zavijeva proti stadionu. V cilj prideva s čudne strani, ampak tega nihče ne opazi. Ker nikogar ni. Tema in dež sta pregnala vse.


V cilju je Maja. In speči Filip v naročju, zavit v deko. In Irena, ki čaka Petra. Ta potegne in občutek imam, da me hoče prehitet. Zato potegnem še jaz. Slišim ga ob sebi, pa čeprav je nekaj sekund za mano. Natančno 4, ko prečkava ciljno črto. Po ITRA točkah sva bila izenačena. Nepomembno. Dosti sem je imel, te dirke, samo hotel sem biti čimprej čez črto.


Od nekod mi prinesejo kolajno. Težka je, pooseblja težavnost tekme.

Filip se je prebudil in bil v objemu srečen z mano, da je konec te bitke. Bila je naporna. 33 ur in pol. Želim si masaže, ampak maserke spijo. Uležem se na vojaško posteljo in Filip mi nosi prestice. In čipse. In rozine. Maja mi je pripravila motovilec z jajcem. Najboljša stvar v tem trenutku. Ob treh zjutraj jem motovilec z jajcem. In se poljubljam z Majo. In ona mi masira noge. In Filip mi nosi prestice.

Pred spanjem grem še v bano. Seveda zaspim, predno se voda natoči in Maja me prepriča, da je v postelji vseeno bolj udobno.


Nedeljo preživimo na Otium jadrnici. Verjetno bi lahko to bilo še eno doživetje, ampak jaz sem se le prestavljal iz klopce na klopco in vljudnostno poskušal ne zaspat.


V tretje gre rado ne? Ker jaz bom na to Istro prišel še tretjič: Ker sem pustil nekaj tukaj, kar moram poiskat. Ampak pred tem grem v Vipavo. Na UTVV. Še ena 100 miljska, manj kot mesec dni bo minilo vmes. Ampak počutim se pripravljenega. Istra mi je samo prečistila ventile.

Že prejšnjič sem na Istri ugotovil, da so meje samo v naših glavah. Tokrat sem to potrdil. Tekma je bila veliko težja kot prejšnjič, razmere so bile veliko slabše, pripravljenost prav tako. Organizacija je precej pokleknila, prostovoljci so bili veliko bolj medli, pogrešal sem navijanje ob progi, pogrešal sem ploskanje na okrepčevalnicah, še najbolj pa sem pogrešal raznoliko hrano na okrepčevalnicah in predvsem vedno nasmejane in pozitivne prostovoljce na kontrolnih točkah. Mogoče sem se v teh letih že malce razvadil, mogoče sem pač samo pričakoval veliko več. Težka kolajna tako pooseblja težavno tekmo, bedna majica pa organizacijo tokratne tekme.


Ampak tukaj sta bila Maja in Filip. One for two bi moral biti ravno obrnjena, v resnici bi moja številka morala biti 241, saj sta onadva skrbela zame in bi brez njiju še težje prišel do cilja. Na poti smo se sicer srečali le 3x, 1x se nesrečno zgrešili, ampak bila sta zame tam. In bila sta na startu in še bolj pomembno na cilju. Tako sem vedel proti čemu tečem, pa čeprav sredi noči in čeprav smo potem komaj čakali, da se vržemo v posteljo.


Zdaj sem pripravljen za Vipavo, ki pa bo samo še en trening za moj letni projekt #Standupmaratonec, kjer bom na Rožniku v projektu Krožnik48 tekel 48 ur in verjetno odtekel spet dobrih 250km.



#standupmaratonec #gremovhribe #fayn #inov8slovenija #buffslovenija #craftslovenija #nalgeneslovenija #iglu #medex #magea #nevergiveup #alive #otium #painandplessure #čenebolinarobedelaš #ultramaraton #trailmaraton #ultratrail